S totega konca: Streljanje kozlov

No, pa smo le dočakali. Naš Andrej baje ustvarja delovna mesta. Resda je eden moral izgubiti službo, da jo bo petdeset drugih dobilo, a takšna je pač kruta realnost. Za višje cilje se je treba včasih tudi žrtvovati.

Slednje je na lastni koži spoznal zdaj že bivši direktor Snage Aleš, ki je moral oditi zaradi domnevnega mencanja pri prodaji zemljišča družbi Palfinger, ki širi proizvodnjo in namerava na njem zgraditi lakirnico. Ker se našemu Andreju že pošteno mudi pri zagotavljanju 5000 delovnih mest, ki jih je obljubil v predvolilni kampanji – številka je po enem letu ostala bolj ali manj ista, torej tam nekje okrog pozitivne ničle –, je seveda hitro našel grešnega kozla in nadzorniki so Aleša ekspresno odstrelili.

Kajpak je Aleš prst takoj uperil v občino, da je imela ta od letošnjega februarja rešitev na mizi, vendar se ni zganila. Potem ko je Palfinger zagrozil z odhodom iz mesta, pa je nastal vik in krik. Andreju in njegovim so se zatresle hlače, in ker hudič v sili še muhe žre, so na hitro staknili glave ter Palfingerju podelili stavbno pravico. Aleš pa si bo, žalibog, moral najti drugo službo.

Vidite, tega Andreja nam je resnično poslal sam bog. Imamo peklensko srečo, da je med nami. V kritičnih razmerah ohrani trezno glavo, nič ga ne vrže iz tira, celo šale rad zbija, ko mu gre za nohte. Prava tragedija bi bila, ako bi ga izgubili. Ko bi se tega zavedali še opozicijski mestni svetniki ... Bilo bi že kičasto.

Tako pa ta nesramna opozicija, ki si je po nekem čudežu prigrabila večino v mestnem svetu, saj so Andreju hrbet obrnili nekateri iz njegovih vrst in prestopili na drugo stran, udriha po našem šefu. In to tako podlo, da se celo vsega hudega vajenemu totokončevskemu življu obrača želodec. Kar odstavili bi ga, mu spodmaknili v boju z nepogrešljivim Francem težko prigaran županski stolček. Pa tega svet še ni videl. Quo vadis, toti konec?

Res bi bil že čas, da se politični akterji v tem mestu vsaj malce poenotijo, ne pa da eni in drugi ter tisti vmes mislijo, da o vsem vedo vse in da nam brez njih živeti ni. Seveda nam je, težava je le, ker se vsaka štiri leta ne spremeni veliko. Kakšna lepotna korekcija z desne na levo ali obratno, sicer pa zmeraj čez sredino, in to je tudi vse. Od tisočkrat prežvečene fraze »psi lajajo, karavana gre naprej« nam je vse bolj slabo. Namišljeni alfa samec svojega tropa že dolgo nima več pod nadzorom oziroma ga, tako se zdi, vodi nekdo iz sence. Karavana pa bezlja brez jasnega cilja.

Mesto medtem stopica na mestu, naj se naš Andrej še tako napenja z iskanjem raznoraznih investitorjev. Teh namreč ni od nikoder. Sploh pa ne s Kitajske. Kaj nam pomaga tistih nekaj zaplat novega asfalta, s katerimi se tako rad hvali po fejsbuku. Nekaj udarnih lukenj manj nas ne bo rešilo iz brezna. Do prihodnjih volitev pa tudi ne moremo čakati.