S totega konca: Trd pristanek

Medtem ko se veliki igralci v državnem peskovniku pred julijskim spopadom za oblast pulijo za grabljice in lopatke ter na Slovenskem nove stranke in raznorazna zavezništva z zanimivimi kraticami rastejo kot gobe po dežju, dobesedno med odmorom za malico, življenje na totem koncu ubira svojo pot. S prihajajočimi volitvami se ukvarja malokdo, saj nas je zgodovina že ničkolikokrat naučila, da se pravi kandidati iz volilne kampanje po zmagi običajno pokažejo za napačne. Kaj hočemo, smo pač zahtevni.

Naši preljubi izvoljeni predstavniki se po volitvah le redkokdaj ozrejo nazaj, saj delujejo po svoji vesti. Ker je ta povsem brezmadežna, o njihovih odločitvah seveda ne gre dvomiti. Pa naj nam gre strankarska matematika še tako na živce. Politik na oblasti ima v medvolilnem obdobju pač zmeraj prav. Vznemirjanje ob prepričljivi zmagi Rudija iz Kungote, ki so ga elektorji s hitrostjo rakete izstrelili v državni svet, zato nima nobenega smisla. Zavedati se je pač treba, da so politiki glasovali v naše dobro, in ne za ozke strankarske interese. Dokazovanje premoči v obliki kljubovanja kateri drugi politični opciji pa je seveda le golo naključje.

Kandidat Željko, ki so ga mnogi šteli za favorita, je izvisel le zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Bil je nekakšen nadomestek našega nepogrešljivega Franca, ki je brez stolčka v državnem svetu ostal zaradi obsodbe na sedem mesecev zapora, na kandidatno listo pa ga je spravila prav Frančeva Županova lista. Mimogrede, skrajni čas bi že bil za spremembo imena v kaj nežupanskega.

Ob sprva izdatni podpori SDS se je Željkov preboj v državni svet zdel bolj ali manj le še formalnost, vendar je bil to račun brez krčmarja. Karte so se na njegovo žalost premešale na novo, saj so se esdeesovci s podporo Željku najbrž le želeli znebiti Andrejevega kandidata, zavarovalničarja in nogometnega navdušenca Draga, kar jim je tudi uspelo.

Čeprav elektorji volijo tajno, od slovenskih demokratov najbrž ni bilo pričakovati, da bi se izneverili strankarski doktrini in glasovali v nasprotju z nenapisanimi pravili, torej proti svojemu članu. No, pa saj niti v drugih strankah ni nič drugače, dokler jih kakšen vsemogočni voditelj ne razčesne na pol in povzroči politično krizo v prebavnem traktu slovenske kokoške.

Vendar, kot rečeno, se na totem koncu s tem ne ukvarjamo, ker preprosto nima smisla. Za nas je večja enigma posredni poraz večnega Franca, tokrat očitno zares dokončen. Če se je zdelo, da kljub izgubi županskega fotelja in zaporni kazni še ima nekaj politične podpore, se je na nadomestnih volitvah v državni svet pokazalo, da je zdaj resnično oplel. Njegov Željko je prejel le šest glasov, natanko štirikrat manj od zmagovalca Rudija, to pa je jasen signal, da mu hrbet obračajo celo nedavni zavezniki. A takšna je pač politika.