S totega konca: Virtualna resničnost

Kdor se te dni smuka po abstraktnem svetu Andrejevega fejsbuk profila, si ne more kaj, da ne bi pomislil: »Ali smo v volilnem letu?« Kajti toliko samohvale, kot si je je privoščil totokončevski poglavar, že dolgo nismo videli.

Gre za tipično predvolilno hvalisanje. Andrej se zlasti rad potrka po prsih, ko se na kakšni cesti ali ulici pojavi nov asfalt. In tega je v zadnjem času precej, kar je seveda dobro, saj naši avtomobili niso prav nič drugačni od tistih v kakšni infrastrukturno razvitejši državi in tudi nimajo posebej za toti konec prirejenih blažilnikov ter neuničljivih pnevmatik.

Andrej se tega zaveda, zato tudi hiti z obnovo cest, da se kar praši. In nas za vsak primer o tem tudi redno obvešča, čeprav je še dojenčkom jasno, da je to pač njegovo delo. Kdo pa bo poskrbel za lokalno infrastrukturo, če ne občina z davkoplačevalskim denarjem? To je vendar njena dolžnost.

Zakaj mora Andrej vsako asfaltno zaplato v mestu objaviti na fejsbuku, je hudo zapleteno vprašanje. Bržčas so njegovi piarovski misleci, ki jih je iz dneva v dan vse več, ugotovili, da se v sodobnem času volitve dobijo ali izgubijo na spletu. Zato ni dobro prav ničesar prepustiti naključju, pa naj gre za objavo tako minornih zadev, kot je preplastitev zakotne ulice.

Seveda Andrej na najbolj branem novičarskem portalu v mestu objavlja vse mogoče. Niti obiska Rusije ni pozabil popisati, kjer se je, meni nič tebi nič, z nekimi bogataši pogovarjal o investiciji v črpalno hidroelektrarno Kozjak. Čeprav gre za povsem državni projekt, si je naš Andrej vzel pravico, resda z ustnim blagoslovom šefa dravskih elektrarn, in s potencialnimi investitorji rekel besedo ali dve na to temo. Kar je super, saj s tem dokazuje, da je sposoben razmišljati širše in ga prav nič ne briga, da bodo končni žegen za ta projekt morali dati na sedežu Holdinga Slovenske elektrarne v daljni Ljubljani.

Zanj tudi ni pomembno, da je projekt trenutno ustavljen. Kajti ko se Andrej enkrat ogreje, ga nič več ne ustavi. S polno paro drvi naprej in ni hudič, da ne bo lepega dne na Kozjaku rezal traku. Potem pa naj se oni tam v beli prestolnici lepo ugriznejo v ... No, kamor koli pač.

Kajti Andrej ima prav. Najprej našim dravskim elektrarnam, ki pridelajo največ električne energije, poberejo dobiček, o tem, da bi holding preselili na toti konec, pa še slišati nočejo. Najboljše, da nam še tisto najstarejšo trto izpulijo in jo posadijo na Prešernovem trgu ter Štajersko premaknejo nekam na obrobje Bežigrada. Pa bosta volk sit in koza cela.

Kdo ve, morda se bo takrat celo Andrej umiril in se začel ukvarjati z za mesto koristnimi opravili. Tavanje po svetu namreč doslej še ni obrodilo konkretnih sadov, za tistih pet tisoč obljubljenih delovnih mest pa se tudi vse bolj zdi, da jih bo treba uvrstiti v kakšno pravljično kategorijo.