S totega konca: Vodnjak želja

Bržkone je slišati precej nenavadno, če ne kar malce obskurno, a tudi na totem koncu je voda najpomembnejši vir življenja. In ne kakšna druga tekočina, denimo tista nežno rumenkaste barve. Navsezadnje totokončevski vodni viri slovijo po izjemni kvaliteti, zato se celo na Štajerskem počasi, a res počasi odmikamo od čudnega pregovora, da voda še za v čevelj ni dobra. Zato pa po njej raje čofotamo bosi.

A letos je to čofotanje pod vprašajem. Vsaj na edinem javnem kopališču Mariborski otok, ker si je njegov upravljavec, Športni objekti Maribor, privoščil začetniško napako. Vlogo za uporabo vode iz lastnih vodnjakov je baje napisal tako diletantsko, da agenciji za okolje (Arso) ni preostalo drugega, kot da jo zavrne. In zdaj je nastala cela drama. Manj kot dva meseca pred začetkom kopalne sezone ni jasno, s katero vodo bodo napolnili bazene. S tisto, ki jo imajo dobesedno za vogalom, jih ne smejo, položitev vodovodnih cevi na otok pa tudi ni mačji kašelj, zlasti z vidika birokratskih postopkov, ki pri nas bliskovitim investicijam niso naklonjeni.

V bistvu gre za eno in isto vodo, saj je vodnjak na otoku pomemben vodni vir in resnično paradoksalno je, da letos te vode nenadoma ni več dovoljeno zlivati v bazene, marveč bi bilo treba na otok napeljati vodovod, torej povratno cev. Z arsovci pač ni šale, in če vloge za vodno dovoljenje ne znaš napisati picikato, si sam kriv. Še posebno ker se šef športnih objektov Anton in njegovi uslužbenci s tem letos niso srečali prvič.

Kajpada naš totokončevski možganski trust ne bo vrgel puške v koruzo in ima kot vedno pripravljen rezervni načrt. Pozor! Znova bodo zaprosili za vodno dovoljenje, le da bodo tokrat zahtevali nekakšen začasni papir, kar koli že to pomeni. Logike pri vsem skupaj itak ni. Če Arso ne dovoli običajnega, zakaj bi dovolil začasno prelivanje vode iz vodnjaka v bazene. Mar to ni eno in isto? Za božjo voljo, gre vendar za identični postopek z isto vodo. Zato lahko Anton zdaj v vodnjak le še meče novčiče s pobožno željo, da bi se ga na Arsu usmilili. Sicer bo ta spodrsljaj težko opral. Kljub obilici vode, ki ga obkroža.

Arso ga je namreč na to težavo opozoril že lanskega novembra, poldrugi mesec pred izdajo zavrnilne odločbe. Kaj je ves ta čas počel prvi mož športnih objektov, ni znano. Ako je mislil, da se bo zaplet rešil kar sam od sebe, se je pošteno uštel. Šele ko je neprijetna novica, ki so jo dobro skrivali kar tri mesece, pricurljala v javnost, se je tog birokratski ustroj počasi zganil. In tako zdaj malce sestankujejo in modrujejo o začasni rešitvi, čeprav so imeli več kot dovolj časa, da bi Arsu za zmeraj zaprli usta. V tem času bi lahko celo v zbirokratiziranem podalpskem raju položili tistih nekaj metrov vodovodnih cevi, a kaj, ko nam na ključnih mestih primanjkuje odločnih ljudi.