S totega konca: WC-raček

Na totem koncu smo zadnje dni priče pravi drami. V glavnih vloga pa, kakopak, nihče drug kot naša preljuba Andrej in Franc. Eden mora za rešetke, drugi pa o tem na fejsbuku pametuje. In to tako pocukrano, da diabetikom branje Andrejevih domislic strogo odsvetujemo.

Andrej naj v svojem abstraktnem svetu kar zatrjuje, kako nikomur ne privošči nič slabega, ker to ni v njegovi naravi. Do tega ima vso pravico. Vprašanje je le, kolikšen delež totokončevskega življa mu verjame. Po anketi enega tukajšnjih časnikov sodeč je vernikov vse manj. Popularnost »kao« vstajniškega župana namreč počasi ugaša. In za to je kriv sam.

Naš preljubi Andrej očitno še ni ugotovil, da imajo ljudje poln kufer tega, da se ves čas ukvarja z bližnjo preteklostjo (beri: z nepogrešljivim Francem) in v svoji psihi ustvarja nekakšno postfrančevsko kadrovsko hobotnico, ki mu ne pusti spati in ga pod odejo z lovkami žgečka po delu telesa, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime. Za svoje napake prevečkrat krivi druge, zlasti omenjene hobotničarje, ki imajo v njegovi domišljiji očitno še zmeraj zelo velik vpliv na finančno poslovanje totega konca.

Občinski birokrati kajpada nimajo pametnejšega dela in cele dneve razmišljajo, kako bi ponagajali brezmadežnemu šefu in tvegali razmeroma zelo varno službo. Po Andrejevi razlagi je tako nekdo v predlog proračuna preprosto podtaknil nakup avtomobila za štirideset tisočakov. Ker Andrej že ni takšen fičfirič, da bi si v času, ko toti konec ječi pod težo gospodarske krize, omislil nov službeni avto. Kje pa, za zamenjavo osem let starega audija ni prav nobene potrebe.

Še sreča, da je Andrej sabotažo s pomočjo sedme sile pravočasno opazil. Le pomislite, kakšna krivica bi se mu lahko pripetila. Naravnost grozljivo je, da bi mu po pomoti skoraj kupili avto in potem bi se moral ne kriv ne dolžen po pomoti še voziti z njim. Pa naj še kdo reče, da Frančev duh ne straši več po občinski palači. Nasprotno, po Andrejevi razlagi je očitno še kako živ. Baje je celo tako intenziven, da našega Andreja spominja kar na smrad.

A brez panike. Andrej je sklenil obračunati z neprijetnimi vonjavami po pisarnah in kuloarjih občinske palače. Ker njemu že ne bo nihče v slogu »vrnitve odpisanih« sestavljal proračuna in mu šaril po mestni blagajni. Gmotno stanje občine mora biti čisto kot solza. Zato nad njim bdi Andrejev posebni finančni svetovalec, ki sicer podtaknjene limuzine prav tako ni opazil, a verjamemo, da je bil to le enkratni spodrsljaj.

Smradu je torej od zdaj naprej odklenkalo. Andrej in njegovi, ki se počasi, a zanesljivo množijo, ga bodo kot nekakšno agresivno čistilo povsem nevtralizirali. Seveda potem ne bo več nobenega razloga za iskanje Frančevih črnih kozlov in ne opravičila za napake. Tudi županovi nakupi »uniform« s službeno kartico ne bodo več zgolj zmota.