S totega konca: Zaušnica

Kaj bi mi brez našega Andreja? Bolj tanko bi piskali. Plačati bi morali tistih sedem milijončkov dolga in basta. Tako pa bomo zgolj plačali omenjenih sedem milijončkov in basta. A pozor! Po obrokih, na čeke, če hočete, kar nam je zrihtal nihče drug kot omenjeni Andrej.

Neke velike razlike med eno in drugo različico sicer ni, saj bomo v vsakem primeru dolg do avtobusnega prevoznika Arrive (svoj čas Veolia) poravnali. No, morda le v obrestih, ki se bodo zaradi obročnega odplačila lepo nabirale do daljnega leta 2016 in avtobusarjem omogočile odličen zaslužek – okroglega pol milijončka evrčkov. Zato pa so pri Arrivi bržčas tudi privolili v takšno kupčijo, saj bi lahko denar z izvršbo že zdavnaj vzeli z občinskega računa. Katera banka pa danes vezane vloge še obrestuje po 6,5-odstotni obrestni meri? Morali bi jo iskati z lučjo pa še takrat je bržkone ne bi našli.

A zdaj nima smisla tarnati, ker Andrej in njegovi že vedo, kaj delajo. Če bi nam Arriva vseh sedem milijončkov vzela naenkrat, menda ne bi bilo za plače v javnih zavodih, ki delujejo pod občinsko perutjo. To kajpak ne bi bilo pošteno, saj tamkajšnji uslužbenci res ne morejo biti krivi, ker je nekdo leta 2001 v imenu občine podpisal kilavo pogodbo. In s takšno mislijo v glavi je zagotovo laže pozabiti na tistega pol milijončka, mar ne?

Šalo na stran. Andrej je v teh resnih razmerah nesebično prevzel nehvaležno vlogo dežurnega gasilca in za to pogumno gesto se mu lahko le klanjamo. Kajti okostnjaki, ki mu padajo iz omar, ga sploh ne zmedejo. Pa če so še tako stari, kot je bil ta z etiketo Veolia. Andrej je namreč po podpisu sporazuma o obročnem odplačilu s švedskim šefom avtobusnega podjetja, ki sliši na ime Bo, precej spravljivo stopil pred mikrofone in sedmi sili na hitro natresel nekaj floskul o pomenu Arrive za mariborski zaposlovalni bazen. Bla, bla, bla ...

Najmanj, kar bi pričakovali, je, da bi vsaj z besedico omenil, ali bo zaradi slabo sestavljene koncesijske pogodbe koga za ušesa. Kajti ta nekdo je občini s slabimi odločitvami povzročil bistveno več škode, kot če bi takrat, ko je Veolia zahtevala malce več denarja za prevoz potnikov z mestnimi avtobusi, predlagal kakšen dogovor. Trmasto zavračanje računov od trenutka, ko je Veolia porabila vsakoletno, s pogodbo določeno kvoto za subvencioniranje mestnega avtobusnega prevoza, se je namreč pokazalo za precejšnje hazardiranje z javnim denarjem. Neuspešno, kajpak.

Veolia je na koncu dobila svoje, in to z obrestmi vred, ki so tako visoke, da so se povsem približale glavnici. In najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi mesto, ki ga kriza ni zgolj oplazila, ta denar krvavo potrebovalo za kaj bolj koristnega. A je pač tako, da zapitek zaradi napačnih odločitev izvoljenih predstavnikov ljudstva zmeraj plača – ljudstvo.