S totega konca: Zmaga v Butalah

Naš Andrej je v Butalah, kot je nekoč poimenoval mestni svet, dosegel pomembno zmago. Skozi svetniško sito mu je uspelo spraviti prvi proračun, ki ga je pripravila njegova ekipa. Res zavidanja vreden rezultat, če pomislimo, da Andrej v tem najvišjem organu občine nima zaveznikov. Vsaj ne odkritih. Kajti prikrito ga zagotovo kdo podpira. Volitve se namreč nezadržno bližajo in preračunavanja v političnih strankah, listah in podobnih tvorbah istomislečih so vse bolj aktualna.

(Ne)podporniki se volilne kampanje sicer lotevajo precej različno. Eni z macolo, drugi s peresom. Vsi seveda stavijo na razum, ki pa ga vsak razume po svoje. Medtem ko prvi žegnanje proračuna gladko ignorirajo, saj so prepričani, da je tako pač prav in da bo to spoznalo tudi volilno telo, so drugi bolj prefinjeni. Našega Andreja raje podprejo in mu v podtonu zažugajo, da proračun ni ravno neka cvetka, a da velja v dobro mesta in totokončevskega življa vseeno pritisniti gumb za.

Glasovanje je bilo kajpada precej obskurno, saj zaradi delne obstrukcije seje prav nihče ni glasoval proti Andrejevemu predlogu. Zanj so bili celo Socialni demokrati, ki v mestnem svetu veljajo za nekakšne dežurne kritike lika in dela župana Andreja. Čeprav so še nekaj dni pred sejo trdili, da predloga ne bodo podprli, so na koncu vendarle popustili pod težo odgovornosti in požegnali »slab« proračun. Uradno so svoje dejanje opravičili z razlago, da so nanje pritisnili številni občani, da bi nesprejetje proračuna mestu povzročilo kopico preglavic.

To je vsekakor zanimiva politična računica, saj je težko verjeti, da omenjeni demokrati na jesenskih volitvah ne bi imeli svojega kandidata za župana. Zato se s kakšno nepremišljeno potezo res nima smisla zameriti volivcem. Še zlasti, ker je levo usmerjeni del volilnega telesa precej nestabilen. V SDS si, denimo, laže privoščijo manj taktiziranja, saj so volivci na desnici bistveno bolj zvesti. Zato tudi ni pričakovati, da bi protestni odhod njihovih svetnikov s proračunske seje pri volilnem izidu pustil kakšne dramatične posledice.

Bolj vprašljiva je usoda Županove (Kanglerjeve) liste, ki je (z izjemo enega svetnika, ki ni podlegel množični strankarski hipnozi) prav tako obstruirala sejo. Ne samo da so listo nekateri svetniki že zapustili, vrh vsega zaradi dediščine nepogrešljivega bivšega Franca med ljudstvom tudi ni na najboljšem glasu.

Njen obstoj po jesenskih volitvah, v kakršni koli obliki pač, je zato precej vprašljiv. Navsezadnje je tudi njeno ime že dobro leto povsem iz mode in skrajni čas bi bil, da se preimenuje v nekaj, kar z županom ne bo imelo nobene zveze. Razen če nameravajo v svoje vrste bliskovito zvabiti našega Andreja. Vendar v takšen Andrejev salto mortale seveda ne gre verjeti. Število njegovih kritikov je že brez tega vsak dan večje.