S totega konca: Zračni most MB–CHN

Le za nos nas tokrat ne sme nihče potegniti. Kajti od onih baterij nas še zdaj malce trese.

Objavljeno
16. december 2015 17.38
press_polnilna postaja
Robert Galun
Robert Galun
Ko je naš Andrej lansko jesen radostno naznanil otvoritev tovarne baterij – kitajske ali tajvanske, to je povsem vseeno –, se nam je od sreče malodane orosilo vsaj eno oko. Kako tudi ne, ko pa je mariborska industrija svetlobna leta oddaljena od zlatih časov. Dnevi, ko je tekoči trak nekdanjega paradnega konja naše industrije dobesedno bruhal neuničljive tamiče, so pač nepreklicno mimo. Zato je bilo veselje toliko večje ob novici, da investitor iz daljne dežele že išče delavce. Čisto zares. Kdo pa ne bi poskočil od veselja ob spoznanju, da se njegovemu ljubemu rojstnemu kraju obeta preporod?

No, zgodba okrog famozne tovarne baterije je potem šla svojo pot. Nič niso pomagala prizadevanja Andrejevega svetovalca za vse Marka. Možakar, ki najraje sliši na ime PS Lin, se je pogreznil v zemljo. Uzela ga magla, bi rekli malce južneje. In res ga je vzela megla, nikjer ga ni. Tovarne baterij pa tudi ne. Čeprav bi jo v luči načrtov naše občinske vrhuške krvavo potrebovali. Ker, kot kaže, bomo morali baterije za mala električna vozila (o tem čez nekaj sekund), ki jih bodo na totem koncu proizvajali neki drugi Kitajci, kupovati drugje. Škoda. Res.

A nič ne de. Pomembno je, da so naši spet dosegli poslovni dogovor, ki se ga ne bi sramoval niti Miro, čigar obisk na totem koncu še kar čakamo. Nekako mimo oči javnosti se je namreč oni dan po mestu potikala delegacija Nanchanga in zaključki obiska so pravzaprav frapantno šokantni. Če nam to uspe, smo pa res na konju. In to električnem. Le še kabel rabimo.

Na totem koncu bo nekdo vzpostavil tovarno majhnih električnih tovornih vozil. Memorandum z občino je že podpisan in ožigosan. Kot se spodobi, kajpada. Zdaj moramo Kitajcem najti le še primerno parcelo ali pa kakšno prazno halo, ki jih na totem koncu res ne manjka, urediti nezahtevno slovensko papirologijo in hop, prerezati trak. Preprosto kot prebranec.

Tokrat bo uspelo. Ni vrag. V to trdno verjamemo. Vsi obiski Kitajske že ne bodo zaman. Naši tja ne hodijo na izlete, ampak trdo delat. In končno je to spoznala tudi naša vrhovna oblast, ki je zagotovila podporo pri vzpostavitvi letalskih povezav med nami in Nanchangom. Kar bo super, saj bomo lahko poleg štajerskega vina Kitajcem ponudili še kaj drugega.

Hja, ni kaj, toti konec je bil zmeraj pionir. Prvi smo imeli kabelsko televizijo, prvi in doslej edini v podalpskem raju smo se dvakrat uvrstili v ligo prvakov in še bi lahko naštevali. Zakaj torej ne bi imeli še tovarne malih električnih dostavnikov? Volja je, ovir ni, veselo na delo, torej. Le za nos nas tokrat ne sme nihče potegniti. Kajti od onih baterij nas še zdaj malce trese. Še dobro, da volitve niso vsako leto. Bi nam kdo sredi mesta še kakšno miniaturno jedrsko elektrarno postavil. To bi bilo elektrike. Še Kitajcem bi jo prodajali.