S trojko za ovratnikom

»Kljub temu da je situacija resna, smemo biti optimisti,« so preroške besede, ki jih je to sredo – ob napovedi, da bo »ponekod treba zelo varčevati« – izrekel premier Miro Cerar.

A nato je še stopnjeval svarilo: »Če javnofinančne situacije ne uredimo in bomo imeli premalo prihodkov, bomo le v nekaj mesecih prišli v položaj, ki smo se mu želeli izogniti.« V tem primeru da tudi trojke ne gre izključiti, smo lahko slišali iz ust prvega med ministri, ko je odgovarjal na vprašanja v studiu nacionalnega radia.

Lahko da se je premier zgolj poigraval s palico in korenčkom, za umirjanje apetita Židanu, Erjavcu in vsej porabniški koalicijski združbi pred skorajšnjimi proračunskimi pogajanji. A nekako se mi Cerar ne zdi nekdo, ki hodi naokoli z veliko gorjačo.

Grožnja s trojko (evropska komisija-ECB-IMF) je pred poldrugim letom sicer že strašila v deželi pod Alpami. Ko smo konec leta 2013 po evropskem diktatu odšteli težke milijarde za plačilo neumnosti in napak nekaterih naših bankirjev, menedžerjev in politikov, pa je kar nekako poniknila v pozabo. Njenega duha je bilo zaznati le v junijskih domačih nalogah iz Bruslja, nekakšni tihi prisilni upravi Slovenije od evropske komisije. Zdaj, z novo vlado, pa se je tak potencialni črni scenarij spet vrnil v uradni politični besednjak – in to kar na najvišji ravni.

Famozna trojka se je doslej ukvarjala le z marginalnimi evropskimi državami, Grčijo, Irsko, Portugalsko, Ciprom – kakšne Španije, Italije ali Francije se seveda ni dotikala. Njen prihod pomeni simbolno kapitulacijo države, uvedbo drastičnih varčevalnih ukrepov za veliko večino državljanov, poraz vladajoče politike in verjetni padec vlade. Zato je po svoje prava mana z neba in priložnost le za politično opozicijo. Ni čudno, da so si jo javno želeli k nam Janša, Peterle in drugi opozicijski veljaki.

V slovenskem kontekstu lahko grožnjo prisilne uprave od zunaj preženemo le s pametnim in premišljenim ukrepanjem in posledično dolgotrajno in vzdržno gospodarsko rastjo – dovolj visoko, da bi napolnila proračun in prekinila spiralo krize, primanjkljajev in zadolževanja.

In tu smo pri drugem sporočilu minulega tedna: novi, zvišani napovedi gospodarske rasti za Slovenijo. Še lani so nam mnogi za letos napovedovali ponoven gospodarski padec, zdaj vse kaže, da bomo dosegli skoraj dvoodstotno gospodarsko rast. In verjetno zato zdaj marsikomu, zlasti na politični levici – da Semoličevih, Štrukljevih, Posedijevih in drugih sindikatov niti posebej ne omenjamo –, ne gre v račun, da premier zapoveduje varčevanje (in svari pred trojko), ko pa zdaj vendar tako zelo rastemo. No, dejstvo je, da je slovensko gospodarstvo zdrknilo na raven izpred desetih let, dolg se je skoraj početveril, potencial za rast pa je precej simboličen.

Vsaj na tej točki se lahko strinjam z guvernerjem Banke Slovenije Boštjanom Jazbecem, ki se sprašuje, ali bomo s to rastjo lahko vzdržno dolgoročno preživeli, češ da v slovenskem gospodarstvu veliko stvari še ni rešenih, in z epizodnim razvojnim ministrom J. P. Damijanom, ki pravi, da je zdaj rast pri nas zgolj naključna. Oba dajeta vedeti, da za resnejši razvojni preboj potrebujemo bolj strateško premišljeno politiko države, vlado, ki deluje v pravo smer.

A kakšne alternative, smeri razvoja se nam ponujajo? Zadnje čase so spet v modi ideje Johna Maynarda Keynesa, genialnega angleškega makroekonomista, ki je v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja teoretično osmislil doktrino spodbujanja gospodarske rasti z rastjo agregatnega povpraševanja, predvsem javne porabe, javnih del itd. Če to prevedemo v kontekst Slovenije jeseni 2014, je zdaj kajpak najbolj živa neokeynesijanska pobuda, da bi gospodarsko rast zagnali z infrastrukturnimi naložbami. Infrastruktura? Ideja je slišati super, a ker smo pač v Sloveniji, je tu kar nekaj omejitev.

Najprej politični vidik: imamo novega ministra za infrastrukturo Gašperšiča, ki je v parlamentu jasno povedal, da večje infrastrukturne naložbe (drugi tir, manjkajoče avtoceste itd.) niso njegova prioriteta. Minister ni motiviran, da bi karkoli gradil – in tu imamo težavo že na vrhu hierarhične piramide v ključnem infrastrukturnem resorju. Poglejmo še drugi potencialno problematični ministrski vidik. Kakršnakoli infrastrukturna naložba v Sloveniji potrebuje nadčloveške napore pri pridobivanju dovoljenj, še prej pa pri umeščanju v prostor. Zato je nujen minister za okolje in prostor, ki bi z ognjem in mečem, najbolje pa s primerno nabrušeno mačeto posekal slovensko birokratsko džunglo in lobije ter utrl pot dobrim naložbam. Smemo angažma v to smer pričakovati od nove okoljske ministrice Majcnove? Na odgovor res ne bo treba dolgo čakati.

Pod črto: ne gre le za varčevanje, potrebujemo robusten razvojni zagon. Miro Cerar bo zato moral najprej spraviti v poln pogon svojo vlado – sicer bo trojka res še prekmalu pri nas.