Romanski razgledi: Saj niste resni ...
pet, 05.01.2018, 10:00
Romanski razgledi: Saj niste resni ...
Zatorej mislim, in se smejem. (Ali se znova učim smejati se veselim besedam).

Je humor res samo še za manj umne, ki nespametno tvegajo preveč, za populiste, ki manipulirajo z nizkimi množičnimi čustvi, in za malone ponorele svetovne diktatorje, ki zbijajo neslane šale tudi na račun najbolj temačne usode sveta? Se kdo v javni smeri, na politično-medijski sceni, še reži – sebi in drugim v brk? Pa nimam v mislih maloumnih šal, ki jih raja rada sliši od tako ali drugače oklicanih profesionalnih komikov: pri nas še najraje v imitatorski dikciji robatega narečja in s kosmatimi namigovanji na težko brzdano prvinskost, ampak ... Si kdo javno še upa pribiti kakšno takšno brez dlake na jeziku, ki je nihče najraje ne bi slišal, saj je politično preveč nekorektna, da bi bila lahko (še) primerna za občutljiva sodobna ušesa? Pa je v sržu resnična, bistvena.

Daleč smo od surrealističnega viharjenja pred stotimi leti, ko je umetniška manjšina poskušala postaviti na glavo svet tudi s črnim humorjem in je bilo po prvem nadrealistu Andréju Bretonu »najpreprostejše surrealistično dejanje to, da gremo z revolverji na cesto in da, kolikor moremo, streljamo na slepo v množico«. Kdo bi si danes (umetniško) drznil šokirati s tako grobim dovtipom, ne da bi vanj pljusknil val moralizma? In kdo med javnimi (političnimi) nastopači sploh še zna inteligentno pikro, grenko in mogoče celo v brezupu spontano presenetiti z duhovitim opisom absurdnosti sveta – kajti humor je presenečenje, šok, štrlina.

Dolgčas, živi dolgčas, a ne le pri nas. V Franciji, denimo, znani po prastarem literarnem in filozofskem smejanju Rabelaisa, Bergsona in še marsikoga – politično so bili (nazadnje) šaljivci Hollande, Chirac, Mitterrand ... –, so v javnem diskurzu zdaj tako resni, da so se svoje zategnjene medijske samoobvladanosti, avtocenzure, politične prekorektnosti samokritično zavedli tudi najbolj strogo resni časniki. V blazni resnobnosti izgubljenega duha in vedrine – čeprav vedro ne pomeni neresno –, so pred časom zagnali vik in krik, ko si je nežno šaljenje med obiskom v Burkina Fasu na račun gostitelja, predsednika Rocha Kaboréja, pred afriškimi študenti privoščil predsednik Emmanuel Macron. Iz navadne oslarije so naredili slona: kako pa je mogoče drugače opisati situacijo, ko je bil govor, na splošno, o energiji in, konkretno, o izpadu elektrike in nedelujoči klimatski napravi, potem pa se je Francoz situacijsko pohecal, češ, kako ni kolonialna sila in zatorej problem ni njegov. Ko pa je afriški gostitelj za hip zapustil prizorišče, ker je moral na potrebo, je francoski povabljenec še spontano dodal: »In zdaj gre! Ostani ... Takoj je šel popravit klimatsko napravo!« V političnokorektnostni družbeni omotici so francoski mediji in podobno politični tekmeci nemudoma prepoznali Macronov »mejni rasizem«, »paternalizem«, »pomanjkljivo spoštljivost do afriškega« ...

Pa verjetno ni treba biti, kot etikete izbira javno mnenje, »samomorilski«, tako kot »skušajo hudiča« pri satiričnem tedniku Charlie Hebdo, ali »populist« v slogu Borisa Johnsona ali Karla Erjavca oziroma samodržca Kim in Trump, da bi tudi politik smel duhovičiti? Humor je menda pokazatelj človekovega zaupanje vase ...

Zatorej mislim, in se smejem. (Ali se znova učim smejati se veselim besedam).



Romanski razgledi: Saj niste resni ...

V blazni resnobnosti izgubljenega duha in vedrine – čeprav vedro ne pomeni neresno –, so pred časom zagnali vik in krik, ko si je nežno šaljenje med obiskom v Burkina Fasu na račun predsednika Rocha Kaboréja privoščil Emmanuel Macron. Foto: Ludovic Marin/Reuters

Prijavi sovražni govor