Tiskane izdaje
To bo težko leto za Nemčijo nasploh, še posebej pa za Angelo Merkel. Nezadovoljstvo znotraj njene lastne krščanskodemokratske stranke in Nemčije sploh se povečuje; napadi na kölnski železniški postaji so sprožili razpravo o integraciji in diskreditirali pomembno javno institucijo − policijo. Kanclerka je osamljena doma in v EU. V begunski krizi je brez ključnih partnerjev: Francija je zaposlena s terorizmom in skrajno desno Nacionalno fronto, Britanija z referendumom; na Poljskem je proevropsko strujo zamenjal nacionalkonservativizem Kaczynskega, v Španiji je somišljenik Rajoy prešibko zmagal.
Evropska politika je od vsega začetka sovražna do beguncev, in to ne velja samo za vzhodno Evropo. Večino celine zanimajo mejni nadzor, ograje in zaščita nacionalnih interesov, živi v utvari, da je mogoče migracijske izzive premagovati z nacionalno politiko. Francija si ni opomogla po novembrskem terorističnem napadu, Britanija je zaprla vrata. Nobeden od partnerjev, Hollande, Cameron, Juncker, Renzi, ni podprl kanclerke, vsak od njih ima svojo agendo.
Na vzhodu je izgubila podporo proevropska, filonemška smer Donalda Tuska, leta 2014 nagrajenega s položajem predsednika evropskega sveta. Merklova nima več zaveznikov v srednji Evropi, vlade v Varšavi, Budimpešti, Pragi in Bratislavi, ki so dve desetletji sledile Berlinu, so brez posluha za nemško politiko. In tudi na Pirenejskem polotoku ji Španija obrača hrbet. Po decembrskih volitvah se je prejšnji teden sestal parlament v Madridu, prvič v zgodovini španske demokracije je bil izvoljen predsednik kongresa, ki ne pripada zmagoviti stranki. Rajoy je vrsto let sledil nareku Nemčije, v aktualnih pogajanjih za oblikovanje nove vlade mu slabo kaže. Angela Merkel ostaja brez evropske opore v trenutku, ko je notranjepolitično oslabljena.
Ni prvič, ko je osamljena v Evropi. Podobno se je dogajalo v času finančne krize, vendar ji države evrskega območja niso glasno oporekale. Strinjale so se s fiskalnim paktom in z mehanizmi za reševanje bank, čeprav je bilo vseskozi očitno, da nemški recepti niso primerno zdravilo. Tačas pa je že opaziti prve znake odpora. Italijanski premier Matteo Renzi na primer je zaostril politično govorico z Berlinom, problematizira migracije, energetiko, fiskalna pravila, in načel je vprašanje nemškega vodenja in prihodnje smeri Evropske unije.
Nemčija je zaradi velikosti, geografskega položaja, ekonomske moči, pa tudi zaradi prednosti, ki jo je dajala evropskim, ne nacionalnim rešitvam, praviloma veljala za naravno voditeljico Evrope. Primat je imela med grško krizo, ko smo občutili vso težo »nemške Evrope«, kot v konfrontaciji z Rusijo. Toda šele begunska kriza je pokazala, da sama ni močna – brez evropske solidarnosti je pravzaprav zelo šibka.
Kanclerka je na oblasti deset let, njeno politično preživetje je stvar nenehnih ugibanj. Paradoksalno, težko si je predstavljati Evropo brez Angele Merkel. Dogodki v novoletni noči so spremenili pravila igre, vsakršen načrt kvot za prerazporejanje beguncev je videti politično mrtev. Vloga najmočnejše političarke na celini se je spremenila, ne more več pridobiti Evrope za svoja stališča do beguncev. Ravno obratno, begunsko vprašanje je znak dezintegracije, največje doslej.
