Tiskane izdaje
Pariška prijateljica R. je besna in razočarana hkrati. Jezna je na francoske novinarje, kako pokrivajo predsedniške volitve, ki so skorajda pred vrati − prvi krog bo 23. aprila −, večina Francozov pa še zdaj ne ve prav dobro, kako so kandidati za prvi stol v državi razdelali svoje ekonomske programe. Nemara lahko verjamemo, da je v družbi vse veliko bolje, tudi razpoloženjsko prijetnejše in bolj odprto, če ji gre gospodarsko in finančno dobro. Zato se je samo čuditi, kako malo zahtevni so (Francozi) in koliko je intelektualne lenobe. Iz časopisja da pljuska predvsem še populistični blabla o moralno-finančnih aferah, o retoričnih spodrsljajih in izjavah brez konteksta, po družbi se razlivajo slapovi laži, ki jih počez trosijo politiki ..., medtem pa javnost, kakor da zaslepljena od nepomembnih drobcev in oglušela od hrupa, pozablja na veliko zgodbo. In ekonomska kondicija je vedno velika in resna reč. Pa kdo gleda natančno pod prste kandidatom, ko karseda pavšalno sadijo rožice in obljubljajo vsemogoče?
Francoski demograf François Héran, ki se je te dni mudil v Ljubljani, se strinja, da je, denimo, radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, ki mu javnomnenjske ankete ves čas povečujejo podporo, ekonomsko nerealen. Njegov program meri visoko proti nemogočemu, pod morebitno Mélenchonovo predsedniško taktirko naj bi, med drugim, v petih letih povečali javno porabo za 173 milijard evrov oziroma za več kot vrtoglavih 34 na leto, napoveduje tudi investicijski načrt v višini sto milijard evrov, financiran iz posojila, davek na dobiček podjetij bi s sedanjih 33 odstotkov znižal na 25 odstotkov, razliko dohodka nad 400.000 evrov na leto bi obdavčil 90-odstotno, pri tem pa verjame, da bi mu lahko uspelo zmanjšati brezposelnost na zavidljivih šest odstotkov ... Francozi bi pod njim delali le 32 ur v tednu. Prav tako ekonomsko nevzdržen in sploh premalo razdelan se zdi program socialista Benoîta Hamona, ki ga javnomnenjske raziskave po večini že pokopavajo, čeprav obljublja univerzalni temeljni dohodek, in kako brez stika z realnostjo je šele skrajna desničarka Marine Le Pen, pa čeprav ves čas demagoško hrumi, kako so drugi politiki elitistično odrezani od baze.
Zato Héran, ki je nekaj časa živel na Nizozemskem, obžaluje, da v Franciji ne obstaja »poseben neodvisni organ, kakršnega poznajo Nizozemci, ki jemlje pod drobnogled in preverja vzdržnost ekonomskih programov političnih strank«. Med predvolilno kampanjo so vsi tabori pozvani, da mu ga predložijo, kar pa ni nujno, skrajna Stranka za svobodo (PVV) Geerta Wildersa, denimo, tega pred nedavnimi volitvami ni hotela storiti ... in verjetno tudi zato ni bila tako uspešna, kot je verjela, da bo.
Opozorila nizozemskega neodvisnega nadzornega organa, ki preverja tudi program vsake nove vlade, vselej pritegujejo veliko javne pozornosti ... Vsega tega v Franciji in še marsikje drugje ni, pa tudi mediji so, kot jezi Parižanko R., precej odpovedali pri osredotočanju na prave, ekonomske, probleme. Zato se ne gre čuditi, da neredki politiki brezsramno improvizirajo in gradijo gradove v oblakih, ljudstvo pa z njimi plava po njih.
