Tiskane izdaje
Pred enim letom, 24. novembra 2015, je Turčija nad majhnim koščkom svojega ozemlja, ki se zajeda v sirski zračni prostor, sestrelila rusko bojno letalo Suhoj-24. Življenje sta izgubila oba pilota, odnosi med Ankaro in Moskvo so strmoglavili kot zadeto letalo, eden najbolj gobezdavih poslancev ruske dume Vladimir Žirinovski, ki je te dni v Ankari Turkom na obletnico incidenta obljubljal, kako da bodo »njihove plaže kmalu spet polne ruskih turistov«, pa je takrat izjavil, da je Turčija postala »ruska sovražnica številka ena« in da bi morali »nad Istanbul vreči jedrsko bombo«.
A so se strasti med Putinovo Rusijo in eno ključnih, zaradi sirske krize celo nepogrešljivih članic Nata, neverjetno hitro pomirile. Iz potencialno zelo nevarne vojaške konfrontacije med Natom in Rusijo, ki je zaskrbela tudi generale v Pentagonu (sestrelitev vojaškega letala nasprotne strani nad spornim kriznim območjem ni mačji kašelj), se je na koncu celo rodilo prijateljstvo. Lanski decembrski izjavi ruskega predsednika, da se je »Alah odločil turško vodstvo kaznovati tako, da mu je vzel pamet«, in ruskim kaznovalnim ukrepom od ustavitve »turškega toka« do prepovedanih poletov čarterskih letal z ruskimi turisti v Turčijo je že letošnjo pomlad sledila otoplitev. In Erdoganova pot v Canósso. Odnosi med državama so se po pismu turškega predsednika, v katerem se je Putinu osebno opravičil za sestrelitev lovca in smrt pilotov, začeli popravljati. Ko je Putin sredi julija s pomočjo svojih tajnih služb Erdogana kot edini (le kaj sta delali turška tajna služba in ameriška Cia?) pravočasno opozoril, da mu lastna vojska grozi s pučem, pa je bila Erdoganova pot v Putinov rojstni Sankt Petersburg na stežaj odprta. Predsednika sta se srečala 9. avgusta.
Od takrat naprej živimo v dokaj čudnem svetu. Ključna zaveznica ZDA in Nata, ki je zaradi Ukrajine v sporu z Rusijo, v sirski krizi pa si ameriški in ruski lovci celo medsebojno grozijo, prijateljuje s Putinom. Hkrati je zaradi Erdoganove avtoritarnosti, ukinjanja demokratičnih svoboščin in groženj z begunci vse bolj sovražna do Evrope, čeprav se ji je trideset let približevala in naj bi kot edina muslimanska sekularna demokracija celo vstopila v EU. Evropski parlament je ta teden zamrznil to približevanje. Po drugi strani Kitajska, kot je slišati, Turčijo na lepem vabi v šanghajsko skupino držav, ki jim je novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump z napovedano ukinitvijo azijskega TTP očitno obrnil hrbet. So si Putin, Erdogan in Trump, ki menda tudi občuduje ruskega predsednika, res tako blizu? Se je zmešalo svetu ali samo tem trem vase zaverovanim populistom?
Počakajmo do 17. januarja, ko bo novi gospodar Bele hiše zaprisegel. Potem bomo hitro videli, kako se bodo trije možati predsedniki, vsak prepričan v svoj prav in pravico, sestreliti vsakogar, ki se ne strinja z njihovimi demokratičnimi pogledi na reševanje svetovnih problemov, vzeli mero. Najprej v sirski krizi, ki so jo prisiljeni rešiti, in v kateri vsak stoji na svoji strani. Bližnji vzhod, ta mati vseh svetovnih kriz, je bil od nekdaj odličen kraj za testiranje prijateljstev.
