Sezona referendumov

Tačas je sezona referendumov, referendumi so postali duh časa. Napoved madžarskega premiera Viktorja Orbána na neki način odzvanja odločitev britanskega ministrskega predsednika Davida Camerona. Otoški recept je nalezljiv, podobno kot bo madžarski zgled dobil sledilce. Medtem ko se britanski volivci pripravljajo na odločanje o tem, ali naj Združeno kraljestvo ostane del Evropske unije, se marsikatera evroskeptična vlada nagiba k »neposredni demokraciji«, da bi pridobila alibi za nasprotovanje politiki EU.

Kaj sploh lahko spremeni glasovanje, je vprašanje, tačas posebej aktualno za madžarske državljane in državljanke. Predsednik vlade je napovedal, da bo Madžarska na referendumu odločala o obveznih begunskih kvotah, ki jih je Evropska unija sprejela lani. Ni veliko dvoma, da bo premieru uspelo. Na ta način bodo volivci samo utrdili Orbánovo oblast. In medtem ko ministrski predsednik koketira z javnostjo, češ da je o relokaciji beguncev na celini pač potrebno posvetovanje z državljani, bi nazadnje o tem tako ali tako odločal madžarski parlament; tam ima stranka Fidesz absolutno večino. Hkrati vlada v Budimpešti na vse kriplje onemogoča referendumsko pobude, ki nasprotujejo uradni politiki, trdi opozicija. Samo dan pred premierovo objavo so bivšemu socialističnemu poslancu fizično preprečili, da bi vložil referendumsko pobudo o odprtju trgovin ob nedeljah. Govorimo o demokraciji, ki je je en sam cinizem.

Z referendumi so praviloma povezane čustvene razprave. Pomenljivo je, koliko tega je bilo opaziti pri sicer hladnih Otočanih. Uvertura v referendum o britanskem članstvu v Evropski uniji je bila zelo emocionalna. Nacija, ki si ne dovoli perturbacij, se je pogreznila v debato, v kateri ni bilo sledu o tradicionalni vzvišenosti, običajni brezbrižnosti, pregovorni ravnodušnosti. Slišati je bilo same neracionale razlage, v govorici o nekdanji veličini je bila nenehno v ospredju iluzija suverenosti. Evropa, potopljena v niz različnih kriz, lahko samo pobožno upa, da Britanije, ki nenehno drsi vstran, ne bo 23. junija zaneslo, odneslo.

Najbolj bizarno referendumsko odločanje bo kmalu na Nizozemskem: aprila bodo državljani odločali o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino. Brez nizozemske privolitve sporazuma ni mogoče ratificirati. Vprašanje ostaja, ali se ne bo obskurno glasovanje izteklo v opredeljevanje o Evropi. Pri referendumih je vedno veliko prostora za manipulacijo, v času spodjedene evropske demokracije toliko bolj.

Referendum je demokratična procedura, v kateri lahko sodelujejo vsi državljani z volilno pravico, velja za enega od temeljev neposredne demokracije. Poseben primer je Švica, neposredna (referendumska) demokracija, njen parlament nima tako obsežnih zakonodajnih pristojnosti kot parlamenti drugih zahodnoevropskih držav. Toda kaže se spomniti, da so referendumi pogosto orodje diktatorjev, samodržci se radi pretvarjajo, da imajo za seboj voljo ljudi, cinično se zatekajo k instrumentu referenduma.

Madžarska trasira pot begunski politiki v Evropi, zgled zavračanja sodelovanja pri humanitarni krizi je vabljiv za vse. V ozračju ozke evropske politike, kjer ni več demokracije in ko Evropejci ne zaupajo več mainstreamu, je čedalje več prostora za manipulacije vseh vrst.