S totega konca: Sila crkuje

Naslov tega zapisa bi lahko bil tudi Andrej gre v kino. A ker v teh dneh po svetu razsaja vojnozvezdna mrzlica, se nekaj v zvezi z galaktično Silo veliko bolje poda. Še zlasti ker si je naš priljubljeni Andrej na lastne oči ta film tudi ogledal. In se s tem hvalil po fejsbuku.

Kot že ničkolikokrat pri najrazličnejših stvareh se je tudi tokrat izkazal za izjemnega poznavalca. Vsem nevednežem, ki nimajo pojma o Vojni zvezd ali pa jih lasersko obstreljevanje, roboti, Darth Vader in tisti čudni kosmati pes preprosto ne zanimajo, je razkril enigmo filma. Dobro zmaga nad zlim. Odlično.

Naš Andrej, zvit kot je, je to kajpak umestil v kontekst. Ker on pač ne opleta z besedami kar nekam tja v tri dni. To, da bo na koncu dobro zmagalo nad zlim, bržkone simbolizira njegov boj s številčnejšo mestno opozicijo, ki mu ves čas nesramno nagaja in mu pod noge meče ne polena, ampak hlode.

Ampak za nekaj je pa opozicija vendarle dobra. Brez nje Andrej ne bi videl Vojne zvezd. Opozicija je dejansko vedela, kako močno si Andrej želi v kino, zato ni potrdila dnevnega reda seje mestnega sveta, in ta je kajpak odpadla. In prav je tako. Naj se človek malce sprosti. Bog ve, kaj vse ga čaka po praznikih.

Andreju res ni lahko. Zlobneži ga ves čas zbadajo in želijo čiste račune. O nakupu interaktivnih tabel, ki ga dejansko ni bilo, le denarni tok je švignil z enega na drugi bančni račun, bi radi debatirali. Ker se to dogaja v občinskem Farmadentu, v ozadju pa je baje njegov nepogrešljivi svetovalec za vse Marko, ki se na ta posel dobro spozna. Kajpada se Andrej ne da. O njegovem Marku že ne bo nihče javno polemiziral. Tudi za ceno seje mestnega sveta ne. Tistih nekaj točk dnevnega reda, ki jim Andrej pripisuje velepomembnost za obstanek mesta, pa naj lepo vrag vzame. Marko je tega vreden. In pika. Kdor tega še ni spoznal, mu pa itak ne bo nikoli kapnilo.

Marko je dejansko dobrična, ki mu ni para. Živi med totim koncem in kitajskimi velemesti ter se trudi oživiti totokončevsko gospodarstvo. In to za ušiv honorar, ki ne zadošča za človeka vredno življenje. Dejansko se mora znajti, kakor ve in zna. Nekateri bi pa radi brskali po njegovih žepih. Grozno!

Ampak na totem koncu bomo najbrž počasi vseeno potrebovali nekakšno Silo, ki nas bo rešila pred vsem gorjem. Kajti odkar Andrej nima več večine v mestnem svetu, je vse narobe. Glasovalni stroj je pokvarjen, seje odpadajo, opozicija ves čas nekaj godrnja, skratka, na severovzhodu nič novega. Tudi Sila se, razen v kinu, ne prebuja. Prej crkuje. In ko bo enkrat dokončno crknila, bo čas za nove volitve.

Te seveda ne bodo prinesle nič presenetljivega, kajti totokončevski živelj je očitno ljubitelj mazohizma. Praviloma izvoli ljudi, ki bliskovito pozabijo na svoje obljube. Pa tako preprosto je. Kdor je čist, res nima česa skrivati.