Tiskane izdaje
Bogomir Kovač je imel zadnjič na Odmevih prav, ko je dejal, da so izjave slovenskih politikov glede krize in referenduma v Grčiji, milo rečeno, intelektualno siromaštvo in da bi bilo za politike, zlasti v vladi, morda bolje, da bi molčali, kot pa da stanje stvari komentirajo na takšen način. V bistvu so njihove podcenjujoče besede glede grške vlade le papagajsko ponavljanje tistega, kar govorijo veliki. Sramotna hlapčevska uslužnost. Kar je pri politikih brez vizije in brez poguma tudi za pričakovati. Zakaj takrat, ko bi morali nazaj iztržiti pokraden tajkunski denar ali najti krivce za velikanske kredite, ki so ustvarili bančno luknjo, niso tako vztrajno ponavljali fraze o tem, da moraš tisto, kar si izposodiš, tudi vrniti?
Tudi nekatere komercialne televizije so prejšnji teden kar tekmovale v tem, da bi čim bolj očrnile grško vlado, ki v resnici ni bila tista, ki je zakuhala zapletene razmere, ampak poskuša zdaj najti rešitve, in to ne tako, da bo služila finančni eliti, temveč svojemu ljudstvu, ki ji je za to dalo mandat.
Na spletni strani 24ur se je na primer pojavil podatek, ki je očitno povzetek iz nemškega Focusa, da je zdaj že bivši finančni minister Janis Varufakis za 160 dni svojega ministrovanja v žep pospravil neverjetnih (!) 31.000 evrov. Ti požrešni Grki! Ampak če povzamem Mladino, lahko naredimo primerjavo, recimo, nekdanja dekanja in nekdanja šolska ministrica Stanka Setnikar Cankar, »je v 11 letih poleg plače v višini 3100 evrov (neto) v povprečju vsak mesec prejela še 4800 evrov (neto) honorarjev«. Koga v resnici pljuvamo, ko pljuvamo po Grkih?
Kakorkoli. Včasih se mi zdi, da nekateri naši politiki tako radi ubogajo vse, kar jim naročijo evropski birokrati, zato da si potem za nagrado zaslužijo dobro plačane službe v evropskih institucijah.
In če hočeš biti vsem uslužen, je najbolje, da si čisto brezbarven. Zato nimamo nikakršne zunanje politike, zato smo brez gospodarske strategije, zato si nihče ne upa prevzeti odgovornosti glede tega, ali recimo prodati Telekom ali ne ... V resnici nas ni.
Niti najbolj pametni ekonomisti na svetu ne znajo napovedovati, kakšna ekonomska politika lahko posamezno državo spravi iz krize, edini so si le v tem, da politika varčevanja ni rešitev. Ekonomija, ki je včasih veljala za eksaktno vedo, je danes znanstvena fantastika. Denar je vedno bolj imaginaren, ko izginja v bančnih luknjah, in vedno bolj realen, ko ga je treba izpuliti od davkoplačevalcev, in potem spet skrivnostno izgine. Sodobna ekonomija je čarovniški trik. Težava je to, da se nam (ljudstvu) zdijo najbolj krivične ekonomske enačbe nekaj čisto normalnega. Prepričali so nas, da je treba za to, da imamo uravnotežen proračun, ves čas klestiti socialno politiko. Ali ni v resnici to dvoje eno in isto?
O tem, zakaj se sodobni politiki tako malo ukvarjajo s skupnim dobrim in varujejo najbogatejše, je v svoji knjižici Dvignite se! pisal tudi že pokojni Stéphane Hessel. Rada se spomnim njegovih besed o tem, kako velika laž je v resnici to, o čemer nas prepričujejo politiki, da država pač ne more več kriti stroškov za javno zdravstvo, šolstvo ... Da ni denarja! Kako je to mogoče, pravi Hessel, ko pa ga je veliko več kot po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa v ruševinah, a ji je vendar uspelo oblikovati nove institucije, ki so omogočale pravičnejšo družbo in socialno državo.
Zaradi vseh teh stvari dobri in odločni politiki še nikoli niso bili tako pomembni kot zdaj. V svetu, v katerem vladajo banke in korporacije, so le oni tisti, ki lahko s pogumom, inteligenco in jasnim načrtom dosežejo spremembe – politične, ekonomske in ekološke. Finančna elita se ne bo borila za ljudi, politiki pa so tu prav zato, da se. Zakaj so politiki v zadnjih desetletjih izgubili vsako predstavo o boljši družbi? Zakaj se zdi, da je politika zgolj nekakšno podjetništvo? Evropski politiki svoje državljane že dolgo obravnavajo, kakor da so naivni otroci, ki gredo vsakih nekaj let na volitve, brez besed sprejmejo vse ukrepe varčevanja in so najbolj srečni, če gredo lahko vsak dan v šoping.
Kdor misli s svojo glavo, sprejema odločitve, mnogokrat tudi tvega. Brezbrižnost v smislu, da se ne da ničesar spremeniti, je najslabša. Treba se je razjeziti in vplesti, je zapisal stari dobri Hessel, ne pa skloniti glave in kimati!
