Skrivalnice

Cesta čez prelaz Vršič je kazalnik slovenske gospodarske in upravne realnosti. Je nekakšen ponos in hkrati večni glavobol, ki ga zdravimo zgolj toliko, da si pacient v obupu ne pošlje krogle skozi možgane. Naš najvišji cestni prelaz je nedvomni turistični magnet in ne glede na višino povsem primerljiv tudi z dolomitskimi infrastrukturnimi objekti ter odlično izhodišče za gornike.

Toda ko sezonski vrvež mine, je treba cesto vzdrževati le za peščico rednih uporabnikov iz trentarske in kranjskogorske smeri. Vzdrževanje pa je večna težava, zato je bila cesta dolga leta pozimi in še dolgo v pomlad zaprta, ker je bilo tako za državo najceneje. Šele pred uporom iz obupa je direkcija za infrastrukturo prekategorizirala prometnico, da se pozimi zagotavlja prevoznost, če to dopuščajo vremenske razmere. Logika, zaradi katere res ni treba pričakovati Nobelove nagrade, mar ne?

Nedavna napoved popolne zapore ceste zaradi obnove razen v juliju in avgustu, ko bi promet potekal izmenično enosmerno, je višek državne arogance in neopravičljivo podcenjevanje domačinov. Seveda ne zaradi zapore same – cesto je treba včasih več kot zgolj pokrpati, temveč zaradi načina objave začetka del. Konec marca, dva tedna pred zaporo, namreč bovška občina o tem sploh ni bila obveščena. Upam, da se odgovorni ne čudijo, zakaj je domačine in lokalne oblasti novica tako razburila, da je vzrok za zaporo – nujna obnova nevarne ceste – postal pravzaprav povsem nepomemben. Nevarnost podora tako zdaj primerjamo z nevarnostjo izpada turističnega izplena v Trenti.

Obnova dobrega kilometra gorske prometne žile in dveh mostov za dobrega pol milijona evrov v nacionalnem parku ni gradbeni projekt, ki ga svet še ne bi videl. Ne glede na zahtevnost in strošek obnove pa ni treba skreniti s poti logike, da naj se prevoznost kolikor se le da zagotavlja bodisi z obvozno cesto bodisi z občasnimi popolnimi zaporami. Če bi ljudem to razložili pravočasno, bi bilo slabe volje bistveno manj, saj gre za kraje, kjer so se ljudje sprijaznili živeti s posledicami odmaknjenosti. Trentarji ne pričakujejo nadstandarnih privilegijev, imajo pa vso pravico počutiti se enakovredne državljane, ki se jim oblast po najboljših močeh trudi lajšati vsakodnevne tegobe. Vse drugo vodi v upor in tamkajšnji prebivalci so dvakrat skorajda že prižgali bakle. V tretje bo šlo zato rado.

Za podobno taktiko skrivanja slabe novice je poskrbela tudi finančna uprava, ki je finančni pisarni na tolminski upravni enoti skrajšala delovanje s štirih dni na teden na ponedeljek in sredo, o tem pa občino obvestila le teden dni pred spremembo. Zaradi »racionalizacije poslovnih procesov in posledične reorganizacije dela«. Pisarna bo odprta manj, delo pa bo bolj kakovostno, zagotavlja Furs. Takšne logike ne razumem najbolje. Delo finančne uprave ali koga drugega je namreč kakovostno opravljeno le takrat, ko uspešno reši vprašanje ali potrebo stranke, ki potrka na vrata. Za to pa morajo biti vrata najprej odprta.