Skrivnosti

Kar je presenetljivo, je seveda ta ogromna razlika pri oceni, ki bi ji zato prav lahko rekli tudi kar ugibanje. Nič manj ni zanimiva navedba, da nam je do zdaj uspelo popisati le okoli dva milijona vrst, tako da pravzaprav bolj ali manj natančno poznamo le sesalce in ptiče. Že na kopnem se sprehajajo ali vegetirajo bitja, o katerih ne vemo nič, o tem, kaj se dogaja v oceanih, pa lahko le slutimo, saj smo menda odkrili le desetino vrst, ki se podi tam spodaj, in še to je verjetno zelo optimistična ocena takole čez palec.
Znanstveniki pravijo, da smo do zdaj pravzaprav popisali samo tiste vrste, ki jih je sorazmerno preprosto opaziti, so vpadljive in sorazmerno velike. Vse druge čakajo na strokovnjake, da jih evidentirajo, tudi kakšen ducat menda še neznanih sesalcev, pol milijona pajkov in astronomsko število takšnih in drugačnih nevretenčarjev, da o rastlinskem svetu sploh ne govorimo.
Če potegnemo črto, o Zemlji pravzaprav ne vemo skoraj nič. Tudi o nastanku življenja zgolj ugibamo, in čeprav v takšnih in drugačnih knjigah, priročnikih in šolskih učbenikih številni kategorično zatrjujejo, da so se zadeve odvile tako in tako, so to še vedno zgolj teorije. Vse to je po eni strani strah vzbujajoče, ljudje imamo pač radi gotovost, po drugi strani pa tudi vzrok za optimizem. Navidezna vsevednost je namreč lahko prav ubijajoča, danes v svetu prevladuje vtis, da je že vse odkrito in da ne moremo izvedeti nič novega. In vendar nas očitno čaka še veliko presenečenj, in to ne zgolj na naravoslovnem, ampak tudi na družboslovnem področju. Že v politiki lahko redno evidentiramo vedno nove, praviloma prav presenetljive vrste, ker bi politike lahko vsaj delno uvrstili med nevretenčarje, nam gradiva zlepa ne bo zmanjkalo.