Šlek, šlek, korenček

Očitno raje vztrajamo na počasni, a zanesljivi poti v brezizhodnost, kot da bi tvegali skok v neznano.

Objavljeno
03. januar 2015 21.44
MYANMAR/
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
V bučanju novoletnih zabav in šumenju v marsikateri glavi, ki je sledilo v tednu, katerega konec držite v rokah, se je kar nekako izgubil podatek o škodi, ki so (si) jo prizadejali metalci petard. Morda zato, ker je bilo, gledano v absolutnih številkah, poškodb relativno malo. Še največ dela so imeli na štajerskem koncu, medtem ko na ljubljanski urgenci niso imeli niti enega primera poškodb zaradi pirotehnike.

Kar ne pomeni, da pirotehnike ni bilo. Kanonada, ki so jo pripravili na raznih koncih prestolnice in države je bila takšna, kot da bi bil lanski 31. december zadnji dan v zgodovini časa. A čeprav je pokalo na veliko in v celotnem barvnem spektru, vse skupaj ni trajalo predolgo. Bolj zanimivo je, da je bilo petard in druge pirotehnike (vsaj na oko) v dnevih pred novim letom zgolj za vzorec. Kot da bi se vzorci vedenja tako spremenili, da so po novem – skladno z domislico, ki je krožila po spletu – petarde res le še za retarde.

Pri tem ne kaže spregledati tudi velike pozornosti, ki so jo mediji namenili nekaj policijskim racijam, v katerih so možje v modrem zaplenili več tisoč petard, ki tako niso mogle v prodajo na črno. A tudi to, da so bile decembra petarde očitno še pri dealerjih, in ne pri končnih uporabnikih, kaže, da dolga leta preventivnih akcij tipa Bodi zvezda, ne meči petard, nikakor niso bila vržena stran. Zdi se, da petarde končno niso več kul.

Niso pa vsi vzorci vedenja taki, da bi potrebovali prevzgojo. Nekatere navade preprosto odmrejo. Denimo, čestitke po SMS-sporočilih. Še pred nekaj leti je bilo tako, da je telefon začel brneti že zgodaj popoldne in do desete ure zvečer ste dobili že toliko čestitk, da ste morali mobilni telefon priključiti na polnilnik. In če omrežje vašega mobilnega operaterja ni ravno klecnilo, ste tudi vi na hitro napisali čestitko ali pa prekopirali navihano/osladno/žgečkljivo sporočilo, ki je bilo tisto leto v modi, in ga poslali na bolj ali manj vse številke v vašem imeniku.

Koliko SMS-čestitk ste prejeli letos? Verjetno jih lahko preštejete na prste obeh rok. Ljudje, stvari in navade se spreminjamo. Celo nacionalkin novoletni program je bil letos gledljiv. To pa je najočitnejši indikator, da gre leta 2015 lahko tudi na bolje.

Na bolje seveda ne bo šlo samo od sebe. Pa čeprav leto 2014 govori drugače. Da se gospodarska slika popravi prav v letu, ko se je morala politika zaradi presežka volitev in občega slabega okusa ukvarjati sama s sabo, je ironija najslajše vrste. A če obstaja kakšna nacionalna navada, za katero bi bilo dobro, da bi v letu 2015 odmrla, je to privoščljivost.

Prepogosto smo v lanskem letu (pa tudi prej) drug drugemu delali šlek, šlek, korenček, da bi lahko brez skrbi gledali v prihodnost. Kajti za tisto luč na koncu predora, ki se je prikazala predsedniku republike v njegovem novoletnem nagovoru, so mnogi takoj pripomnili, da gre morda le za vlak, ki se nam nezadržno približuje.

Zato bo v letu, ki se je pravkar začelo, oblast vendarle morala priti na dan s kakšnim resnim načrtom prihodnosti državnih financ in premoženja. Z načrti je sicer tako, da navadno ne zdržijo prvega srečanja z realnostjo, a so kljub vsemu potrebni. In če naj lanska gospodarska rast in relativna politična stabilnost postaneta kaj več kot zgolj seštevek naključij in upanj, potem načrte potrebujemo.

Potrebujemo pa tudi vsaj za silo pošten odnos in benevolenco do teh načrtov in njihovih predlagateljev. Bolj kot ne po pravilu so bili vsi dosedanji poskusi resnih sprememb na političnem, gospodarskem in socialnem področju sestreljeni v trenutku, ko se je temu ali onemu akterju zazdelo, da prinašajo več kot le kozmetične popravke statusa quo.

In prav tega bo najtežje opustiti. Očitno raje vztrajamo na počasni, a zanesljivi poti v brezizhodnost (in upamo, da je cilj bolj oddaljen, kot se zdi), kot da bi tvegali skok v neznano. Pa čeprav ni bilo vedno tako.

Javna razprava o privatizaciji je lep prikaz slovenskega mikrokozmosa, saj več kot o stvari sami pove o razpravljavcih. A če naj bo 2015 res luč na koncu predora, potem moramo kot družba končno dojeti, da so nekatere stvari pač podobne SMS-čestitkam: moderne in učinkovite so zgolj nekaj časa.