Slovenščina v šoli ali kdo pozna besedo oklešček

Poznate besedo oklešček? Ne?

Kaj pa izpodrepiti? Tudi ne?

Nemara gruditi?

Priznam, tudi jaz ne poznam teh besed. Še več, ne poznam nikogar, ki bi jih poznal. Pa sem vprašala slavistki, pisatelja, komparativista, novinarko, magistro sociologije, nemcistko in računalnikarja.

Besede niso dale miru.

Če je verjeti zapisu na slovenski wikipediji, potrditve na googlu ni bilo mogoče najti, je pisatelj Fran Saleški Finžgar leta 1934 napisal povest Gospod Hudournik. Delo je, tako Cobiss, izdala Družba sv. Mohorja leta 1941. In prav v tej povesti o Francu Kališniku – odljudnem možakarju, ki je vedno, ko je prišel v svojo bajtico pod Stolom, s sabo prinesel dež –, naletimo na besede, kot so oklešček, izpodrepiti in gruditi. Besedilo Gospod Hudournik velja za eno od temeljnih del slovenske mladinske književnosti in je zato čtivo v četrtem razredu osnovne šole.

S poznavanjem slovenskih literarnih klasikov ni nič narobe. Celo zaželeno je. Vprašanje je le, kdaj je primeren trenutek za seznanjanje z njimi in kaj morajo učenci s pridobljenim znanjem početi.

Devetletniki, recimo, morajo besede, ki jih Slovar slovenskega knjižnega jezika označuje kot starinske, uporabiti v novi povedi, z drugačnim pomenom.

Kaj bi pa lahko počeli s Prešernovo »uka žejo«? Pesnik je že uporabil najboljšo možnost; »uka žeja«, golj'fiva kača, ga je speljala iz domače vasi. Kaj torej še ostane šolarjem?

V osnovni šoli učenci tako spoznavajo jezik, ki včasih zveni, kot bi bil iz prejšnjega stoletja. Saj tudi je iz prejšnjega stoletja. Kako naj se potem navdušijo za pravilno rabo velike začetnice in postavljanje vejic?

Na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti so že opozorili, da ne moremo biti zadovoljni z jezikovno kulturo, znanjem in pismenostjo slovenskih izobražencev. Profesorji na fakultetah, kjer je poznavanje materinščine eno od ključnih orodij usposobljenih diplomantov, se čudijo, ko prebirajo eseje in seminarske naloge študentov, ki ne vedo, kdaj je treba uporabiti veliko začetnico in kje v povedi postaviti vejico. Tudi sicer številni odrasli ne znajo napisati jezikovno izpiljenih poslovnih dokumentov, še prošnje za službo ne. In celo univerzitetni profesorji, ki si sicer upravičeno prizadevajo za ohranitev slovenščine na univerzi, včasih pišejo znanstvene članke o emergentnih pojavih in v katerih ljudje lokalno interaktirajo.

Na Sazuju so sicer v svojem opozorilu poudarili, da večino znanja, sposobnosti razumevanja in izražanja ter odnos do materinščine pridobimo že pred vstopom na univerzo. In smo spet pri okleščku in odnosu osnovnošolcev do materinščine.

Generacije, ki odraščajo danes, so večkulturne. Tudi otroci, ki živijo v okolju, v katerem je otrok drugih narodnosti malo, se s tujimi jeziki, predvsem z angleščino, vse pogosteje pa tudi nemščino in morda še kakšnim bolj nenavadnim jezikom, kot sta ruščina in kitajščina, srečajo že v vrtcu.

Zato je dr. Vesna Mikolič z Univerze na Primorskem v intervjuju za Književne liste v začetku oktobra lahko dejala, da so mladi postali bolj samozavestni govorniki: »Ta samozavest je odraz jezikovne ozaveščenosti, zavedajo se, da morajo v različnih okoliščinah, z različnimi naslovniki in v različnih situacijah uporabljati različne kode. Načini komunikacije so se s spletnimi tehnologijami zelo razširili. Mladi natančno vedo: ko gredo na določen forum, bodo pisali tako, ko bodo v družbi s prijatelji na ulici,­ bo drugače, in ko bodo v šoli, bo spet drugače.« Dodala je: »Natančno vedo, kdaj morajo uporabljati najvišjo jezikovno zvrst, upoštevajoč knjižno normo. Problem se pojavi, ko mislijo, da jo dejansko uporabljajo, vendar jim nekaj manjka. Knjižne norme ne obvladajo na enak način, kot so jo starejše generacije.«

Poudarila je, da tudi v drugih okoljih poznajo dilemo, ali je knjižna norma sploh nujna za njihovo kariero. Francozi, denimo, so razmišljali, »da bi olajšali pravopis, ga spremenili in približali uporabnikom, ko so ugotovili, da ljudje določenih pravil ne upoštevajo več. Pravopis se mora prilagajati, vprašanje je le, do kakšne mere naj se prilagaja norma in do kakšne govornik.«

Morda – res morda – bi se mladi, ki so tako samozavestni, kot pravi Vesna Mikolič, naučili knjižno normo, če jim ta ne bi bila predstavljena na način, ki jim ni blizu. In to bi bilo dobro. Kajti od intelektualca je upravičeno pričakovati, da materinščino pozna do obisti in da se zna poigrati z njenimi posebnostmi. Čeprav sem Primorka in v govorjeni slovenščini ne uporabljam dvojine, je tudi meni ljubo, da v slovenščini lahko rečem, midva se imava rada.

Je slovenščina res tako ogrožena, da njeno poučevanje v osnovnih šolah ne more vključevati ali vsaj odražati jezika, ki je mladim blizu?

Britanski jezikoslovec David Crystal pravi, da se ohranijo le zapisani jeziki. Za obstoj vsakega od njih je pomembno, da imajo vsi državljani radi svoj jezik in da spoštujejo vse njegove različice. Slovenijo je prvič obiskal pred desetimi leti (drugič pa letos maja, ko je govoril o spremembi jezika v dobi interneta), torej še pred njenim vstopom v Evropsko unijo in preden je slovenščina postala uradni jezik EU. Že tedaj je dejal: »Ceniti je treba govorico mladih, čeprav v njej mrgoli angleških besed. To se dogaja v vseh jezikih. Morda boste mislili, da slovenščina, pomešana z angleščino, ne more preživeti. A poglejte, denimo, angleščino. V njej so besede iz 350 jezikov. V temelju je to germanski jezik, toda osemdeset odstotkov besed je iz francoščine, latinščine, grščine. Angleščina ni izumrla, ker bi si sposojala besede. Nasprotno. Danes je to najuspešnejši jezik na svetu. Vzemimo besede kingly, royal in regal. Prva je germanska, druga francoska in tretja latinska. Vse tri pomenijo kraljevski, a vsaka izraža drug pomenski odtenek. Z njimi lahko izrazim pomene, ki jih sicer ne bi mogel. Zaradi izposojenk se jezik spremeni, ne pa izumre.«

Na svetu naj bi bilo okrog šest tisoč jezikov. Pomembnejša od števila je njihova razporeditev oziroma koliko ljudi jih govori. Približno šestindevetdeset odstotkov ljudi govori štiri svetovne jezike. Petindvajset odstotkov jezikov govori manj kot tisoč ljudi. Veliko število jezikov bo izumrlo v bližnji prihodnosti; ogroženi so tudi tisti, ki se uporabljajo na širših območjih.

Toda za njihovo ohranitev lahko največ naredimo sami.

David Crystal je na svojem prvem ljubljanskem predavanju poudaril, da bo jezik samo z otroki prešel v naslednji rod. Treba jih je učiti tradicionalni jezik in književnost, vendar ne na račun tega, da se bodo počutili manjvredne, ker govorijo drugačno slovenščino. Če bodo materinščino zasovražili, ker jim starši, učitelji in nasploh starejši, ki si prizadevajo za tradicijo in čistost jezika, zatrjujejo, da ne znajo pravilno govoriti, se zanjo ne bodo več menili.

»In kaj bo potem? Jezik bo počasi začenjal izginjati. V Latinski Ameriki se, denimo, vnuki ponekod ne morejo sporazumevati s starimi starši, ker ne znajo več njihovega jezika. Otroci govorijo špansko, ki je kul, stari starši pa svoj jezik.«

Obstajajo tudi ljudje, ki menijo, da bi bilo preprosteje, če bi jeziki počasi izumrli in bi nazadnje vsi govorili istega. Potem bi se vsi razumeli in ne bi bilo treba izgubljati časa in energije z učenjem tujih.

David Crystal jim odgovarja, da je raznovrstnost povsod dobrodošla, tudi pri jezikih. Poleg tega je jezik izraz identitete, odlagališče zgodovine in del skupne vsote človeškega znanja. Zanimiv je tudi sam po sebi. »Ali si lahko predstavljate, da ne bi bilo, recimo, francoščine? Že ob misli na kaj takega bi se njeni ljubitelji prijeli za glavo. Ali angleščine. Potem ne bi bilo niti Shakespearja. V Srednji Ameriki na primer verujejo, da je boginja odločila, da se na Zemlji govori več jezikov, ker se potem ljudje ne razumejo in se zato manj prepirajo.«

Idealno bi bilo, če bi bili vsi bilingvisti, razmišlja profesor, »če bi govorili svoj etnični jezik, v mojem primeru valižanskega, v vašem slovenskega, in jezik okolja«.

Koliko je torej v resnici ogrožena slovenščina? »V Sloveniji živita dva milijona govorcev. To je zelo zdravo, če pomislimo, da večino ogroženih jezikov uporablja sto ali tisoč, morda sto tisoč ljudi. Slovenščina je med prvimi desetimi odstotki svetovnih jezikov po številu govorcev.«

To ne pomeni, poudarja profesor, da smo lahko samozadovoljni, kajti jezik lahko izumre v sto letih, tudi če ga govori veliko ljudi. Pomeni pa, da ima veliko prednosti. Ni nam treba preveč skrbeti, vendar moramo poskrbeti, da bodo otroci imeli radi svoj jezik.

V kakšni povedi bi vi uporabili besedo oklešček?