Spet čakajoči na maj

Problem je pomanjkanje politične, osebne, družbene in nacionalne kulture.

Objavljeno
20. september 2013 16.56
Neurje pustošilo po mestu. V Ljubljani, 29.7.2013
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Da se moramo spet pogovarjati o Sloveniji kot o nerešenem problemu, bi bilo po dvajsetih letih nekomu lahko presenečenje, drugemu nesrečen slučaj, tretjemu celo žaljivo, četrtemu pa logično. Je šlo – da smo prišli do tako globoke krize – nekaj narobe ali nekaj zelo prav? Opredelili se bomo za zadnje. Prvič zato, ker je zelo prav, da se Slovenija spopade s serijo svojih napak, iluzij in celo sistemskih malomarnosti, ki so državo privedli do točke skoraj zloma. Drugič (nekoliko drugače) pa zato, ker idealna, kemično čista in zgolj optimalna linija razvoja najbrž ne obstaja ali pa je velika redkost, zato je sprotno, po potrebi tudi »kampanjsko« pretresanje družbenih izhodišč pravzaprav stalna naloga tistih, ki hočejo razmišljati o državi.

Miti in delovne mravljice

Ko različne ankete sprašujejo ljudi, ali v ožjem smislu (na primer glede na tri veje oblasti) zaupajo slovenski državi, jih absolutna večina praviloma odgovori negativno. Še leta 1991 je absolutna večina prebivalcev plebiscitarno pritrdila novi državi. V zaledju tega hotenja je bilo več motivov. Bila je močna nacionalna zavest, bilo je upanje v boljšo prihodnost od te, ki so jo ljudje videli v Jugoslaviji, in šlo je za željo po menjavi civilizacijskega okvira, od balkanskega k zahodnemu, od kaotičnega k urejenemu, od neprosperitetnega k prosperitetnemu. Predvsem pa je šlo za to, da Slovenija kot nova država nadomesti zaostanek pri vzpostavljanju moderne družbe, v kateri si različni, različno misleči in različno strukturirani ljudje na ustavni podlagi poiščejo skupni imenovalec in tako ustvarijo stabilno bivanjsko okolje, v katerem bodo lahko rasli, se razvijali ter v miru doživeli in preživeli svojo starost.

Večina teh vsebinskih pričakovanj je šla v register izgubljenih iluzij. Zelo uspešna je bila država predvsem v svoji zunanjepolitični razsežnosti. Do leta 1992 so jo priznale tako rekoč vse države sveta. Maja 1992 je postala članica OZN, maja 2004 je postala polnopravna članica EU. Gospodarsko je Slovenija v očeh mednarodne javnosti »veljala za zgodbo o uspehu«: Čislali so njeno geostrateško pozicijo, umeščenost med vzhod in zahod, sever in jug. Jadrala je na iluzoričnem mitu o »slovanski Švici« in o krasni (turistično zanimivi) deželi marljivih ljudi na sončni strani Alp.

Vroča trenja, ki jih je prinesla visokooktanska tranzicija, so topila iluzije ljudi o želeni podobi Slovenije. V posledicah ekonomske diferenciacije (privatizacije) so se preizkušale meje ustavnosti. Če je bilo gospodarstvo na začetku talec politike, je v nadaljevanju politika (v velikih koalicijah) postala talec kapitala. S tem se je s polstoletno zamudo umestila v sicer globalni problem. Toda, kot se je izkazalo, v večini tranzicija povrhu ni bila utemeljena na delu in pameti »marljivih ljudi«, temveč na intrigah, zvezah, poznanstvih in politično-lobijskih kartelih. Najbrž se je pravi problem Slovenije začel takoj po mednarodnih priznanjih, ko je prostor razvoja v vsej globini in širini zasedla plenilska logika tranzicije. Razkrilo se je pomanjkanje politične, osebne, družbene in nacionalne kulture.

Nekaj preprostih odgovorov

Danes, v skrajni globini krize, je v mentaliteti političnih elit in centrov moči prvo mesto z naskokom zasedel ekonomizem in zdi se, da niti upravljavci države niti mednarodni finančni trgi Sloveniji glede prioritet ne puščajo nobene alternative. Obupno draga sanacija bančnega sistema je cena, ki jo bodo slovenski državljani plačali kot račun, izdan kot zapitek tranzicije. Strukturne reforme pokojninskega sistema in daljšanje delovne dobe bodo plačali delno zaradi objektivnih novih okoliščin v gibanjih nacionalne in svetovne demografije, delno pa kot zapitek socialistične laksnosti starejših generacij na račun mlajših.

Seveda se postavlja vprašanje, ali bi Slovenija zabredla v tako globoko krizo, če ne bi bilo svetovne krize. Odgovor je kar se da preprost. Ker je po neelastičnosti pri reševanju svojih lastnih problemov padla na rep EU in sploh držav Zahoda, ki so se tudi spopadle s svetovno krizo, je jasno, da za svoje stanje ne more kriviti nikogar drugega, kakor same sebe. Naslednje vprašanje je, ali bi se dogodki razvijali drugače, če bi bila na oblasti desnica, ko je bila levica, in narobe. Tudi glede tega je odgovor preprost: Slovenija je dokazala dialektično vez med levico in desnico in prevladujoča politična mentaliteta politične večine je plod stoletnega obdobja slabega razvoja ideologij, v zadnjem času pa zaradi priložnosti, ki jih je z že kar rokovnjaško privatizacijo dala tranzicija, tudi splošnega in usodnega umanjkanja etičnega čuta. To je pripeljalo skoraj do bankrota države, do sistemske blokade in do nerazumljive pat pozicije, ko pretita izguba suverenosti in prihod evropske trojke. Na tej »ladji norcev« sedimo vsi in v ledeno goro se je z levo-desnimi nihaji zaletela povsem naravnost.

In nekaj težkih vprašanj

Tako pridemo do vprašanja alternative in prihodnosti, ki je, kar zadeva Slovenijo, najbrž precej bolj povezana z nekaterimi klasičnimi teorijami nacije, kot bi si bili v ideologiji ekonomizma pripravljeni priznati. Spomnimo se psihološke teorije starega Ernesta Renana o nacionalni zavesti. Ali pa Heglove, kako narod šele z nastankom države postane zgodovinski. Ali pa Platonove Države, v kateri šteje edinole delo na etičnih razsežnostih samega sebe, družbe in države. Država (nacija), pravi Renan, je vsakodnevni plebiscit, kajti »človek ni suženj ne svojega plemena, ne svojega jezika, ne svoje religije, ne toka rek in ne smeri gorskih verig«. Če kdaj, so slovenski državljani zdaj na tak način postavljeni pred razmislek o svoji prihodnosti, kajti prav nacional(istič)ni apostoli plemena, jezika, religije, toka rek in gorskih verig so državo spravili na kolena in ljudje so jim z levega in desnega brega nekritično ploskali v pozdrav, ko so se ti s tokom po Savi peljali na splavu Meduze proti Črnemu morju.

Odmik od take države ni več le mogoč, temveč se objektivno postavlja kot edina alternativa. To povsem prepričljivo dokazuje vstajniško gibanje, ki pravzaprav ne zahteva državljanske nepokorščine, temveč brezpogojno privrženost vladavini prava. Paradoksov ne manjka, še posebno ker sočasno ena od zakonitih parlamentarnih strank ljudi nagovarja k direktnemu kršenju zakonov.

Prevladujoče mnenje je, da je državo mogoče rešiti, če rešimo gospodarstvo. To pravzaprav pomeni, da je država ekonomska ekspozitura svetovnega kapitalizma. Ekonomizem je v Sloveniji povsem mehanično nadomestil Marxov dialektični materializem, kakršen je bil pred osamosvojitvijo Slovenije zapovedan v učnih programih srednjih šol. Koliko se je v zavesti družbe pravzaprav v resnici spremenilo v zadnjega pol stoletja? Zdi se, da države ni mogoče reševati z zgolj mehaničnimi prijemi, ampak ima tak projekt nekaj opraviti z družbeno, osebno in politično kulturo. Jasno je, da bo prevladujoča ideologija ekonomizma na prvo mesto postavila sanacijo bančnega sistema, toda dolgoročno gledano ne bi škodilo, če bi države EU na podlagi enakih mehanizmov reševanja držav v učne programe srednjih šol uvrstile Platonovo Državo.