Spomin in pozaba

Izid bi moral biti jasen: bi lahko kdaj pozabili na Guernico? Kakor da bi mir izdali - za vojno.

Objavljeno
10. maj 2014 18.56
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Smo pozabili na Guernico? Ne, kako bi lahko pozabili. Grozot, ki skozi čas cementirajo usodo človeštva, ni mogoče potisniti v večno pozabo. Bombe, ki so 26. aprila 1937 vsepovprek padale na baskovsko mestece, simbolizirajo zlo: vedno znova lomasti po življenju in v nekaj trenutkih zdrobi, kar je trudoma rastlo leta, desetletja, stoletja, še dlje.

Zdaj naj bi padel še en prostor, povezan z Guernico – s Picassovo Guernico. Le kdo je ne pozna. Eno najpomembnejših platen 20. stoletja je veliki umetnik ustvaril v Parizu, kjer je živel med letoma 1937 in 1955. V hiši na ulici Grands-Augustins številka 7 jo je v odgovor na tragiko novodobne vojne in trpljenje nedolžnih civilistov naslikal v ateljeju, urejenem v zgornjih, podstrešnih prostorih. Slike se je lotil nekaj dni po tem, ko je izvedel za morijo, in jo, v črno-belih kontrastih, končal 4. junija. Umetnina je sinonim za hudiča v človeku. Vedno znova se prebudi in razsaja, dokler ga dobro vsaj za nekaj časa ne pobije na tla. Potem pa spet in znova ista pesem. Od nekdaj je tako, enkrat tu, drugič tam. Z neba padajo bombe.

Pomniki plemenitosti so zato nadvse pomembni. Podstrešje na ulici Grands-Augustins v VI. pariškem okrožju sodi mednje: zaradi slavnega slikarskega imena, za katerim je ostala plošča na pročelju, zaradi strah zbujajoče Guernice in tenkočutnosti umetnosti. Kajti umetnost opozarja, opominja in vzgaja. Zmehča lahko, kar je v nas pregrobega, pretrdega. Premika meje, odpira duše in tudi joka z njimi. Razmišlja in na široko vabi k premisleku. Umetnost zmore ogromno.

Vse do pred meseci je v »Picassovem ateljeju«, ki je zdaj v lasti Zbornice pariških sodnih izvršiteljev, deloval Nacionalni odbor za umetniško vzgojo. V dobrem desetletju svoje navzočnosti so poskrbeli za veliko dobrega: prostore, ki so bili desetletja po umetnikovem odhodu puščeni vnemar, so najprej primerno uredili, nato so v njih organizirali številne razstave, koncerte in druge dogodke, predvsem pa so pripravili nič koliko delavnic za šolarje in sploh mladino. Vse brezplačno. Vzgoja je nujna, vzgoja srca in razuma: tudi zato, da bi kdaj znali vzljubiti umetnost, da bi jo čutili in bi jo po svoje tudi razumeli. Ni samo slika, ampak še zgodba okrog nje: je kontekst, so razmerja, razpoloženje, čas.

Novembra lani se je vse obrnilo na glavo. Sodobnost da kliče po svežih vsebinah, zato naj bi se nekdanji hram umetnosti v novih, menda najemniških rokah, prelevil v svetišče novodobnega hotelskega luksuza. Grožnja vsemu plemenitemu in sporočilno močnemu, ki se je tam rojevalo zadnje desetletje in predvsem prej, pod Picassovim čopičem, je resna, zato so pri angažiranem spletnem mediju Opinion internationale sestavili odprto pismo: v njem predstavljajo problematiko, poskušajo senzibilizirati javnost, predvsem pa pozivajo naslovnika – predsednika vlade Manuela Vallsa in pariško županjo Anne Hidalgo –, naj pomagata rešiti, kar se rešiti mora. Ni nezanimivo, da oba vidna oblastnika izhajata iz Španije; od koder je bil tudi Pablo Picasso.

Menda ni potreben hud birokratski napor, da bi zadevo ustavili. Prostorom, kjer je iz slikarja bruhnila Guernica, bi morali samo predrugačiti status, jih označiti za kraj spomina, za spomenik. Izzvana premier in županja naj bi s svojo avtoriteto dosegla, kar podpira dolg seznam (med njimi zelo uglednih) podpisnikov odprtega pisma: poskušati vplivati na pristojno komisijo za dediščino, ki bo usodo podstrešja na ulici Grands-Augustins tako ali drugače zakoličila 13. maja. Bo zmagal umetniški glas preteklosti ali prihodnji interes denarja? Šteje zagovor umetnosti? V tem primeru jo, kakor je znano, podpira tudi predsednik države pa ministrica za kulturo, znameniti nekdanji kulturni minister Jack Lang prav tako in še marsikdo. Ali preštevamo samo kapital? Podobnih zgodb je nič koliko, v mnogih družbah so. Boj niti ni šokantno poseben, a izid bi moral biti jasen: bi lahko kdaj pozabili na Guernico? Kakor da bi mir izdali – za vojno.