Razmere v EU so se grdo zaostrile. Najmočnejše članice evrskega območja vedno bolj odkrito kažejo, da lahko evro preživi tudi brez Grčije, nemški finančni minister predlaga Atenam odlog volitev in sestavo tehnokratske vlade, predsednik Papuljas postavlja retorična vprašanja: »Kdo je ta Schäuble?« V Evropi se poglablja prepad med močnimi in šibkimi državami, z naraščanjem revščine, brezposelnosti in neenakosti se razgrajuje socialna država in krči prostor demokracije. Kar se dogaja z Grčijo, pa se zdi kot zlovešč prolog v čase, ki prihajajo. Vprašanje, o katerem evropski volivci tačas še ne razmišljajo, je: Kje se lahko ta zgodba konča?

Ko je krščanska demokracija Angele Merkel pretekli mesec napovedala, da bo kanclerka na predsedniških volitvah podprla Nicolasa Sarkozyja, je novica povzročila rahlo presenečenje. In vendar sta se pred tem François Mitterrand in Helmut Kohl vpletala v kampanjo drug drugega. Problem je, da kanclerka, ki si ne pomišlja navijati za sedanjega stanovalca Elizeja, ni, denimo, obiskala Grčije in tam lobirala za reforme. Kdaj pa je sploh kak evropski voditelj bil v Atenah in koliko te garniture vedo, kaj se dogaja v državi, ki ji predpisujejo tako drastične varčevalne ukrepe? Grčija je le še senca nekdanje države, beremo v novinarskih poročilih, ki nizajo žalostne prizore vedno večjega števila brezdomcev in dolgih vrst pred javnimi kuhinjami in razdelilnicami hrane. Vmes je nemalo takih, ki so še do včeraj imeli relativno spodobno službo. In čeprav so razmere drastične, zahteva Evropa še več varčevanja. Strokovnjaki opozarjajo, da niti en model rigidne finančne discipline doslej ni uspel, tudi irski ne.

Ko se je kriza začela pred približno dvema letoma, je bilo splošno prepričanje, da bankrot Grčije ne bi bil uničujoč samo zanjo, temveč za vso Evropsko unijo. V zadnjem času se je logika umaknila drugačnemu razmišljanju, grški finančni minister govori o »silah v Evropi«, ki hočejo njegovo državo izgnati iz evrskega območja. Države sedemnajsterice, ki so obdržale trojni A bonitetnih hiš, so zaostrile stališča. »Te možnosti ne izključujemo več,« je o grškem odhodu pred kratkim rekel finski zunanji minister Stubb. Kriza evra je prešla v novo fazo.

Splača se še enkrat ozreti na besedni dvoboj Schäuble-Papuljas, vzajemno zaničevanje, ki je postalo zelo osebno in zares neprijetno. Med Grčijo in Nemčijo ni edini tak primer, podobne zaostritve so se zgostile tudi drugod. Vprašanje »Kdo pa pozna Ollija Rehna?« je po komisarjevem pismu belgijski vladi in zahtevah po krčenju nanj naslovil prizadeti minister Magnette. Spiegel je ob nesreči ladje Concordia pisal o Schettinu kot o »tipično italijanskem« kapitanu, kaj takega se po mnenju nemškega tednika ne bi moglo zgoditi nemškemu ali britanskemu kapitanu. V Evropi sožitja se je zdelo, da so takšne stvari presežene.

Čeprav v ravnanju evropske garniture ni razbrati kake evropske vizije, so opazni obrisi tistega, kar želi kanclerka. Ne daje preciznih izjav, pa vendar je mogoče razbrati, da se zavzema za dramatične spremembe in pomik moči z držav članic na Bruselj. To nakazuje diktiranje pogojev in vsiljevanje discipline nacionalnim vladam in parlamentom, o čemer je pred časom govoril Habermas.

Najnovejše demonstracije potekajo le teden za zadnjimi nasilnimi protesti, ki jih je sprožil paket varčevalnih ukrepov, ki ga je odobril parlament Foto: Yiorgos Karahalis/Reuters