Srce na spletu

V razmeroma kratkem času se je okoli zemeljske oble kakor hobotnica z mehkimi lovkami ovil splet, ki ustvarja navidezno resničnost, da je življenje na­sploh kakor film, ki ga je mogoče zavrteti malo naprej in malo nazaj. Prek spleta in družabnih omrežij, ki jih je omogočil, v življenje uporabnikov ne vstopa le dobro, ampak tudi zlo, zlorabe, ki izkoriščajo njihovo zaupljivost. Tudi mediji so polni zapisov o spletnem nasilju med vrstniki, obrekovanju in žalitvah, ki se zgrinjajo nad žrtve, dokler ne obupajo.

Velikokrat me preseneti, kaj vse so uporabniki spleta, raznih omrežij in forumov, kjer se predstavljajo s svojim imenom in fotografijami, pripravljeni povedati o sebi in svoji družini. Po spletu so se kakor gobe po dežju že pred leti na primer razrasli blogi, v katerih pisci, blogerji, razkrivajo podrobnosti o sebi, kakor da bi prijatelju postregli s kavo in piškoti. Slovenska statistika se je prilagodila medijem sodobnega časa, tako da v raziskavi o internetu med Slovenci za statistične namene upošteva tudi bloge, za vse, kar preštevajo in merijo, pa statistiki vedno povzamejo preprosto definicijo: »Blog se najpogosteje opisuje kot spletni dnevnik. Izraz je angleški, web in log je weblog, blog. Blog je torej dnevnik, ki ga pišemo na spletu in ki ga lahko uporablja vsakdo, ki zna uporabljati splet in elektronsko pošto.« No, saj to že veste, niste obtičali v prejšnjem stoletju.

Dnevnik, ki ga lahko uporablja vsakdo! To je torej velikanska razlika med spletnim in papirnim dnevnikom, ki je vselej štel za nedotak­ljivo osebno lastnino, kajti v njem so bile zapisane same skrivnosti, za katere oseba, ki je vanj prelivala srečne in nesrečne dneve, res ni hotela, da bi jih bral še kdo drug. Koliko pubertetniškega obupa so zanetili nepovabljeni bralci dnevnikov, ki so ostali pozabljeni na mizi, namesto varno shranjeni na skrivnem mestu. V knjigarnah je še mogoče dobiti knjižice s prelepimi platnicami, dnevnike, na katerih je pritrjena drobna ključavnica s prav majcenim ključem, da je mogoče vse skrivnosti zakleniti vanj in jih obvarovati pred vsiljivci. Nikomur seveda ne pride na misel, da bi to drobno stvarco zlomil in se na silo polastil besed, ki jih varuje, kajti dnevnik je nedotakljivo osebno skrivališče.

Z blogi, čeprav so po definiciji torej še vedno (osebni) dnevniki, je vse drugače: pisci želijo, da jih berejo tudi drugi, čim več, tem bolje, nikomur ne pride na misel, da bi nanje nameščal ključavnice, sploh ne, na spletnih mestih so vselej dosegljivi kot brezplačne vsebine. Ali ni zanimivo, koliko osebnih stvari so njihovi pisci pripravljeni povedati tujcem in sosedom, ki jih vsak dan srečujejo na stopnišču, a se z njimi ne želijo zapletati niti v pogovore o vremenu? Vidim, da blogerji zelo radi pišejo o svojih otrocih, kako jih vzgajajo in kaj jim pripravljajo za večerjo, koliko časa so jih dojili in kdaj so jih prvič posedli na kahlico, kam jih vodijo na počitnice, koliko igrač so jim pripravljeni kupiti in kdaj pri njih doma napoči čas za spanje. O tem, kaj so kuhale in kaj so ušpičili možje in otroci, so se ženske včasih pogovarjale med seboj in se po takšnih zaupnih klepetih zaradi varovanja zasebnosti družine vselej razšle s prošnjo »samo nikomur ne povej«.

Povejmo kar naravnost. Toži se nam po zapisih na papirju, po dnevnikih in spominskih knjigah, ki jih nepričakovano odkrijemo, ko pride čas, da je treba na podstrešju pospraviti skladovnice starih revij in šolskih zvezkov. Saj res, včasih so imele deklice rade spominske knjige, vanje so jim prijatelji in sošolci, pa tudi učitelji zapisovali prijazne misli za spomin na mlada leta, vselej so tudi nekaj narisali. Spominske knjige ni bilo treba skrivati kot dnevnik, sploh ne, dovoljeno je bilo listati po njej in jo občudovati. Nekateri verzi s preprosto rimo so veljali za klasiko in so se ponavljali, na primer: Bodi vesela in rada se smej, srček pa vedno zaklenjen imej. Papirno dediščino zlagamo na dva kupa – prvi gre na odpad, drugega bo pozobal ogenj in tako za vselej izbrisal črke. Osebnih zapisov na spletu ni mogoče sežgati, zato je treba še pravi čas »zakleniti srce«.