Tiskane izdaje
Dakota Johnson se je minuli teden pridružila hollywoodskim zvezdnicam, ki opozarjajo na problem starizma (v angleščini ageism) v filmski panogi. Gre za diskriminacijo igralk zaradi njihove starosti. Johnsonova, ki je zaslovela s filmom Petdeset odtenkov sive, pri štiriindvajsetih sicer sama še ni doživela starizma, k protestu jo je spodbudila usoda njene mame Melanie Griffith in babice Tippi Hendren, ki sta glavne vloge dobivali do določene starosti, potem pa postopoma začeli izgubljati pomembnejše nastope pred filmsko kamero.
Maggie Gyllenhaal (38) se je podobno nedolgo tega pritožila, da so jo zavrnili kot prestaro za vlogo partnerke 55-letnega kolega. Zgodovina Hollywooda je prav gotovo tudi zgodovina odkritega in prikritega seksizma. Nič neobičajnega ni bilo in še vedno ni, da moške srednjih let ali starejše junake v filmu spremljajo tudi do trideset let mlajše igralke. Kult večne mladosti, zdaj med drugim očiten v vse bolj cvetoči industriji lepotnih operacij, h katerim se množično zatekajo tudi zvezdnice (pod pritiskom velikih studiev), je posledica sistematičnega utrjevanja natančnega vzorca ženske lepote. Po hollywoodskih standardih k lepotnemu idealu sodita le mlado telo in obraz brez kakršnekoli sledi časa, sprejemljivo filmsko razmerje pa vključuje očarljivega moškega zrelih let in mlado lepotičko.
Komičarki Tina Fey in Amy Poehler sta pred leti na podelitvi zlatih globusov položaj starajočih žensk strnile v šali: »Gravitacija je zgodba o tem, kako bi George Clooney raje odtaval v vesolje in tam umrl, kot preživel eno samo minuto dlje skupaj z žensko svojih let.«
V tem, da velja postarani moški za vse bolj šarmantnega in zaželenega ljubimca, ženska podobne starosti pa je že odpisana kot poželenja vredna, ni nič naravnega, še manj logičnega. Je le uveljavljena kulturna norma, ki priča predvsem o tem, da so moški in njihov pogled na svet še vedno družbeno privilegirani. Dokaz, da imajo v rokah vzvode družbene moči, tako ni samo v višjih plačah in v tem, koliko vodilnih ali prestižnih položajev v družbi zasedajo, ampak predvsem v tem, da same ženske posvojijo njihov pogled in z njim motrijo same sebe in svoje kolegice. Opremljene s tem pogledom in presojanjem nato napravijo vse, da se nepravičen način obravnave ženske ne bi nikdar spremenil.
V tem kontekstu lahko vidimo tudi problem, na katerega je v zvezi s starizmom opozorila Liv Tyler (38). Po njenem namreč tudi hollywoodski scenariji za ženske od poznih tridesetih let naprej preprosto ne predvidijo vodilnih vlog. Problem je torej v velikih producentih (še vedno pretežno moški svet), ki jih usode in zgodbe nekoliko starejših žensk ne zanimajo.
A če za Hollywood v splošnem lahko rečemo, da je pretežno šovinističen in seksističen, po drugi strani težko spregledamo, da so zatočišče za zelo raznolike junakinje različnih starosti postale sodobne tv-serije. Vse pogosteje se pojavljajo v nosilnih vlogah detektivk, zdravnic, mrliških oglednic, odvetnic, skratka v vlogah, nekdaj prihranjenih zgolj za moške. Podobno na malih zaslonih pogosto srečamo junakinje, ki odstopajo od vizije tega, kaj je glavna naloga in vloga ženske (biti mati in žena). Resnejše serije, ki so si prislužile titulo kakovostne televizije, pa nasploh ponujajo poglobljene obravnave zanimivih junakinj različnih starosti. Na ameriški televiziji v zadnjih letih izstopajo Punce o problemih dvajsetletnic v New Yorku, Orange is The New Black o zapornicah v ZDA, pa tudi Hiša iz kart, v kateri Robin Wright kot prva dama ZDA sijajno parira Kevinu Spaceyju v glavni vlogi.
Britanska televizija pa je verjetno sploh lahko model enakopravnejšega prikaza žensk in njihovih problematik v popularnih izdelkih od Glavnega osumljenca iz devetdesetih let, v katerem je blestela Helen Mirren, do Vere (zdaj na sporedu na nacionalni televiziji), v kateri debelušna starejša gospa – igra jo izjemna Brenda Blethyn – s posebno tankočutnostjo vodi preiskave zapletenih zločinov. Podobnih primerov je na Otoku še precej in vedno več.
Nobena skrivnost ni, da lahko ravno popularna kultura z množičnim dosegom uvaja ali utrjuje lepotne ideale in morda prispeva k temu, da se vcepljeni modeli lepega za en in drug spol, torej predvsem lepih žensk v razmerju do čednih starejših moških, dolgoročno spremenijo. Lahko pripomore k temu, da se sam pojem lepega spremeni, tako da tudi staranja ne bomo več doživljali kot ultimativne nesreče v življenju ženske.
