Starševska moč

Če starši niso uspešni, če se podrejajo otroku in popuščajo njegovi volji, govorimo o sindromu šibkih staršev.
Objavljeno
05. maj 2018 09.00
Posodobljeno
05. maj 2018 10.25
Zoran Milivojević: »Narava starševstva je v tem, da morajo starši svojega otroka poleg tega, da ga imajo radi, tudi učinkovito upravljati.« FOTO: Jure Eržen
Zoran Milivojević
Zoran Milivojević
Narava starševstva je v tem, da morajo starši svojega otroka poleg tega, da ga imajo radi, tudi učinkovito upravljati. Starševska moč je sposobnost matere oziroma očeta, da na otroka vpliva toliko, da počne tisto, za kar starši menijo, da mora početi, in ne tistega, česar po njihovem ne sme. Otrok se na zapovedi in prepovedi odzove z odporom in uporom. Ta konflikt je povsem naraven in neizbežen, vendar morajo v njem prevladati starši. Starši uporabljajo različne komunikacijske veščine in strategije, da bi si otroka podredili. Zavedajo se, da je to nujno, če hočejo doseči svoj končni cilj: oblikovanje samostojne, odgovorne in funkcionalne osebnosti.

Če starši niso uspešni, če se podrejajo otroku in popuščajo njegovi volji, govorimo o sindromu šibkih staršev. Rezultat takšnega modela vzgoje bo premalo socializiran otrok, ki bo odrasel v nefunkcionalno in neodgovorno odraslo osebo.

Če mu starši ne izkazujejo ljubezni, se otrok počuti negotovega. Zdi se mu, da ga ne sprejemajo. Močno se boji, da ga bodo zavrgli. Ta strah se imenuje strah pred ločitvijo oziroma separacijski strah. Za otroka, starega od dve do štiri leta, je od vsega najpomembnejše to, da ga starši sprejemajo. Zaradi tega močnega strahu in negotovosti je pripravljen storiti vse, da bi jim ugodil in jih »prisilil«, da ga sprejmejo in vzljubijo.

Otrok, ki ne čuti ljubezni, postaja izredno vodljiv, saj se ves čas trudi, da si s svojim vedenjem in koristnostjo »prisluži« starševsko ljubezen, saj si s tem pridobi želeni občutek varnosti. Če mu starši ne izkazujejo ljubezni, mu v res­nici ne pokažejo, da je on zanje zelo pomembno človeško bitje, zato tudi ne ve, koliko je vreden kot človeško bitje. Povedano z drugimi besedami, otroci, ki jim starši niso izkazovali ljubezni in zato niso bili prepričani o tem, da so ljubljeni in sprejeti, imajo pozneje v življenju težave s slabo samopodobo.

Otrok odnos, ki ga imajo do njega starši, ponotranji in vgradi v svojo psiho, tako da se spremeni v njegovo stališče do samega sebe. Ko odraste, ima potrebo po tem, da s svojim vedenjem iz dneva v dan svojim »notranjim staršem« dokazuje, da je dragoceno človeško bitje, ki si zasluži samospoštovanje. Če zaradi določenih razlogov takšen človek ni sposoben s svojim vsakdanjim vedenjem izpolnjevati pogoja, ki si ga je v otroštvu zadal kot nekaj, kar mora izpolniti, da bi bil vreden tega, da samega sebe sprejme in spoštuje, lahko začne prezirati samega sebe, postane depresiven, lahko se začne nagibati k samokaznovanju, samouničenju in samomoru.

Zaradi vsega tega je pomembno, da starši otroku izkazujejo ljubezen in mu tako pomagajo, da si zgradi pozitivno samopodobo. Ta pozitivna samopodoba je podlaga, iz katere se pozneje rojevajo nove različice samopodobe. Pozitivna samopodoba je kapital, s katerim vstopa otrok v naslednje razvojne faze, pri čemer pa seveda ni nikakršnega zagotovila, da jo bo tudi ohranil. Mogoče je, da si otrok, ki je bil v otroštvu ljubljen in ima pozitivno samopodobo, to pokvari v interakciji z vrstniki v času pubertete in adolescence, če se mu zazdi, da si ne zasluži, da bi ga vrstniki sprejeli v svoj krog. Če v adolescenco že vstopi s slabo samopodobo, pa jo bo najverjetneje zadržal tudi v poznejšem živ­ljenju.

Če se starši odločijo, da bodo otroku pokazali in izkazovali ljubezen, to blagodejno vpliva na oblikovanje njegove samopodobe. Ker se počuti ljubljenega in sprejetega, si lahko ob tem gradi občutek osebne vrednosti. Problem, s katerim se srečujejo starši, ki otroku izkazujejo ljubezen, pa je v tem, da postane takšen otrok težko vodljiv in se noče podrejati njihovim zahtevam.

Razlog za otrokov upor je v tem, da ima otroško predstavo o ljubezni. Bistvo njegove predstave o ljubezni je, da sebe kot osebe ne razlikuje od svojih želja in svojega vedenja. Zato je zmotno prepričan, da bodo starši, če ga imajo radi, sprejeli in odobrili vsako njegovo željo in vsako njegovo vedenje. Preprosto ne more razumeti, da ga imajo radi in da ga sprejemajo tudi takrat, ko zavrnejo katero od njegovih želja ali grajajo njegovo vedenje oziroma ravnanje. Zato morajo starši vedeti, da so takšni konflikti nujni, končni cilj pa je, da se otrok odreče svoji otroški predstavi o ljubezni in dojame, da ga imajo radi tudi takrat, ko mu nočejo izpolniti določene želje, ga grajajo, prepovedo določeno vedenje ali kaznujejo.

Šibki starši se bojijo, da bodo z vztrajanjem pri »ne smeš!« in »moraš!« otroku povzročili travmo in da bo imel zaradi tega, ker se mu trenutno zdi, da ni ljubljen, ko odraste, negativne posledice. Bojijo se, da jih bo prenehal ljubiti. Zaradi tega imajo občutek krivde vsakič, ko ga poskušajo disciplinirati. To je napačna starševska logika, ki jo je treba spremeniti. Le če v določenih situacijah otroku izražajo ljubezen, v drugih pa ga disciplinirajo, bo njegov razvoj potekal pravilno.
image
Shutterstock/ Razlog za otrokov upor je v tem, da ima otroško predstavo o ljubezni.