Statistični bonbonček za Cerarja

»Veš, pri nas v Avstriji za zdaj gospodarstvo še kar nekako deluje – in to kljub vladi, ki jo imamo, in ne zaradi nje,« mi je lani duhovito odgovoril kolega Helmar z dunajskega časnika Die Presse, ko sem ga spraševal, v čem je skrivnost uspeha severnih sosedov v časih splošne evrske krize.

Njegovo izjavo bi lahko – vsaj delno – parafrazirali tudi pri komentiranju petkovega podatka državnega statističnega urada o rekordni rasti slovenskega BDP v drugem kvartalu 2014.

Če bi pred enim letom kdo porekel, da bo Slovenija od 1. aprila do 30. junija imela skoraj triodstotno gospodarsko rast in bo s tem, skupaj z Latvijo, vsaj za tri mesece konjunkturna sorekorderka v Uniji, bi bil deležen nejevernih pogledov, verjetno bi mu ponudili termometer, da si izmeri telesno temperaturo. No, zdaj je to statistično potrjeno dejstvo, podkrepljeno tudi z novo metodologijo, ki nam še dviga izračune rasti.

Je Slovenija to dosegla zaradi modre, strateško premišljene gospodarske politike odhajajoče izvršne oblasti? Težko bi rekli, vlada Alenke Bratušek je šele 10. aprila letos, po odhodu prejšnjega gospodarskega ministra Stepišnika in prihodu novega ministra Dragonje, sprejela nekakšen program za gospodarsko rast in nova delovna mesta. Prej je bolj ali manj tipala v temi – in zraven še precej arogantno obračunavala z gospodarsko zbornico in podjetniki, ki so si želeli več kisika za gospodarstvo.

Podatek o razmeroma visoki gospodarski rast v drugem četrtletju je tako mali statistični čudež, ki je presenetil marsikoga, še posebej ker Slovenija že dolgo ni ustvarila kake omembe vredne naložbe, tuje ali domače. Pa tudi pri naših gospodarskih partnericah ni bilo in ni razlogov za kakršen koli optimizem, da zapletov z evropskimi sankcijami v zvezi z Rusijo, ki bodo poslabšali napovedi za letos, niti posebej ne omenjamo.

Širše gledano se Slovenija ne bo pobrala, dokler si ne bo opomogla Evropa. Na evropski sceni se zdaj dogajajo pomembni zakulisni premiki, kar ne preseneča, saj na naši celini šest let po padcu Lehman Brothers krizi in recesiji sploh še ni videti konca, prav nasprotno. In če gospodarski zastoj v Franciji ali Italiji sploh ni več tema za naslovnice, je nedavno toliko bolj odjeknila novica o zasuku navzdol v elitnem nemškem gospodarstvu.

Dosedanja trda politika varčevanja po nemškem vzorcu se je izkazala za zgrešeno, ker je še bolj zmanjšala povpraševanje in je zdaj povsem avt, kar bo zelo verjetno vplivalo na nadaljnjo politiko dveh evropskih stebrov zloglasne trojke, evropske komisije in Evropske centralne banke. Ključ je v nemških rokah. »Nemčijo moramo prepričati, da doseganje uravnoteženega proračuna ni merilo za uspešno oceno. Nemčija je z vidika javnih politik postala anoreksična, disfunkcionalno krči obseg izdatkov države. Moramo ji pomagati, da bo to zaznala kot negativno, in ne kot pozitivno stvar in se bo angažirala za več naložb, ki bi pomagale spodbuditi evropsko gospodarsko rast,« mi je prejšnji mesec v pogovoru za Sobotno prilogo povedal Erik Jones, direktor inštituta za mednarodno politiko iz Bologne.

Prvi pomenljiv signal, da bo evropska politika v prihodnje bolj usmerjena v rast kakor v varčevanje, je prejšnji teden prišel prek Atlantika: predsed­nik Evropske centralne banke Mario Draghi je na tradicionalnem elitnem srečanju ekonomistov v organizaciji ameriške Federal Reserve v Jackson Holu v Wyomingu okrcal škodljive posledice varčevanja v Evropi – in hkrati v svojem pitijskem besednjaku napovedal bolj neokeynesijansko držo ECB, ki se je zdela še pred letom ali dvema povsem nemogoča.

Drugi zanimiv vidik pa sta nova sestava in filozofija evropske komisije: kot kaže, bo novi evropski komisar za finance in denarno politiko prišel iz vrst socialistov – najresnejša kandidata sta Francoz Pierre Moscovici in aktualni vodja evroskupine Nizozemec Jeroen Dijsselbloem –, kar verjetno pomeni drugačne makroekonomske pristope in za kakšen odtenek manj varčevalno zategnjene direktive iz Bruslja kakor v časih odhajajoče komisije in finančnega komisarja Ollija Rehna.

V tem kontekstu je zdaj nova Cerarjeva vlada s podatkom o relativno visoki gospodarski rasti dobila statistični bonbonček, ki pa je ne bi smel uspavati, saj Slovenijo še čaka vrsta zelo zahtevnih domačih nalog. Prvi med njimi sta sestava čim bolj kredibilne vladne ekipe – potrebujemo sposobnega in odločnega gospodarskega ministra – in takojšnja priprava vzdržnega državnega proračuna 2015. Ta bi moral biti konservativno pripravljen, saj bomo v Sloveniji za potrditev teze, da se nam res dogaja zasuk v nekaj višjo rast, ki bo daljše sape, morali še počakati, vsaj nekje do konca leta. Do tedaj bomo pač lahko predvsem sklepali, da je naša rast zdaj nekoliko višja predvsem zato, ker smo v vsej Evropi, razen Grčije, tudi najgloblje padli.