Ste rasisti?

Večina jih bo odgovorila, da niso rasisti. Predvidljivi odgovor na provokativno vprašanje je pred časom problematiziral Marlon James, jamajški pisec, dobitnik bookerja leta 2015. Medtem ko odgovor pomirja in dopušča mirno vest, od tega ni koristi. Posebej ne v času, ko se Evropa spreminja. Na Poljskem, Madžarskem, v Avstriji gledamo novi nacionalizem in poudarjeno sovražnost do migrantov, v minulih dveh, treh letih je ksenofobija preoblikovala celino. Rasistični teror je zdaj prišel tudi v Italijo. Poskus pokola konec tedna v Macerati je težko definirati kako drugače.

Izbira žrtev 28-letnega Luce Trainija, ki je v soboto streljal na šest oseb, vse temnopolte, ni imela drugega motiva kot rasističnega. Dokler ga policija ni prijela, je ranil pet moških in žensko, večinoma iz Nigerije, nekaj jih je bilo prosilcev za azil, eden je v bolnišnici v kritičnem stanju. Notranji minister Marco Minniti je sporočil, da ima napad »skrajno desničarsko ozadje z jasnimi povezavami s fašizmom in nacizmom«. Identificirani napadalec je član skrajno desne, protipriseljenske stranke Liga.

Napad je nadaljevanje tega, kar se dogaja v Evropi, za Italijo je novost. Pomni napade mafije in ekstremistov, verjetno prvič v njeni novodobni zgodovini pa se je udejanil rasistični, fašistični teror. Pokazalo se je, kako majhen je korak od besed do orožja. Moralo bi nas biti strah.

Dolgo že poslušamo ksenofobno govorico Marine Le Pen, Mattea Salvinija, Heinza-Christiana Stracheja; tudi AfD, ki vprašuje, koliko tujcev lahko sprejme Nemčija in ostane nemška. Nacionalna fronta, Liga, svobodnjaki in drugi, rasizem je celo v nordijskem svetu, se niso nikoli radikalno distancirali od ostankov fašistične ideologije. V Evropi ne bi smelo biti minimalne dvoumnosti o tem, in vendar sta rasizem in fašizem del evropske normalnosti. Ni nepovezano s tem, da Evropa po letu 2015 ni bila ne politično ne kulturno pripravljena na prihod prišlekov.

Porušil se je tudi most med skrajno desnico in klasično desnico, vsi mehanizmi ločevanja ekstremizma od preostale družbe so se sesuli. Povsod je opaziti komaj prikriti rasizem, vsi smo ujetniki lepenovske politike.

Preveč enostavno bi bilo reči, da se je Evropa v preteklih letih pač pomaknila v desno. Bolj gre za to, da je času, ko naša življenja obvladujejo neoliberalizem, ekonomizem, tržni fundamentalizem, politika postala votla: izpraznil se je celoten politični prostor, izginili so pomembni deli politik – socialdemokratska, demokrščanska. Razlik med vladami skoraj več ni, vse garniture so si podobne, zavezane istim ekonomskim ciljem, postalo je tako rekoč vseeno, ali so na oblasti socialisti, liberalci, konservativci, ekstremna desnica. Politiko bolj kot karkoli poganja strah, politično govorico zaznamuje besednjak o nas in Drugih, o nacionalnem in tujem.

Napad v Italiji daje dodaten zagon ksenofobiji, Silvio Berlusconi je brž zaostril predvolilno retoriko. Vprašanje o rasizmu je postalo retorično vprašanje.