Sto pohanih piščancev

Že dolgo je tega, kar je televizor v dnevni sobi postal nekakšen trajno žareči kamin, ki ga gledamo le še z enim očesom. Edini, ki se med pretegovanjem na odeji sredi sobe občasno res zagleda vanj, je domači pes, drugi družinski člani med posedanjem po foteljih raje brskamo po tablici, telefonu ali prenosnem računalniku.

Zato je presenečenje toliko večje, ko v pogovoru z medijskimi opazovalci odkrijemo, da je televizija pravzaprav še vedno nadvse živahna. Pa ne samo zaradi novotarij, ki jih – prepočasi – uvajajo kabelski operaterji: gledanje z zamikom, kanal YouTube, prebiranje e-pošte itd., ampak zato, ker postajamo star narod. Starejši ko smo, več gledamo televizijo. To je aksiom, ki ne velja le za Slovence, ampak za ves svet.

Hkrati pa, kažejo merjenja, gledanost slovenskih programov v osrednjem programskem času upada. A ne zaradi starejših, ti tako in tako gledajo vse, ampak zaradi tistih 23 odstotkov gledalcev, ki so se preselili na tuje kanale. Kritiki slovenske televizijske realnosti trdijo, da že skoraj četrtina gledalcev pobegne na tuje kanale, zaradi enormnega števila resničnostnih šovov, ki da poneumljajo gledalce. Temu na splošno ni mogoče kar pritrditi. Naše komercialne televizije so žanr – kakršenkoli pač že je – razvile in ga znajo dramaturško napenjati. Iste televizije so se naučile snemati telenovele po tekočem traku. Po njihovi zaslugi je domača produkcija poskočila do neba. Lanski rekordni ratingi kažejo, da so gledalci vzljubili tako ene kot druge.

Tudi ni jasno, razen če je zlonamerno, zakaj bi kakšen resničnostni šov, kot je Kmetija, poneumljal gledalca, oddaja s harmonikami Slovenski pozdrav, ki jo producira javna televizija, pa ne. Čeprav je oddaja glasbena, tudi v njej tekmujejo v kmečkih opravilih. In tudi ta je zelo priljubljena; gotovo je tako tudi po zaslugi voditelja petkovega večera na prvem programu TVS Blaža Švaba. Trpežni konzumenti tv-programa so Vikendov gong popularnosti za lani te dni namenili prav njemu. Šef Modrijanov je ob prejemu priznanja navdušeno vzkliknil: »Dam za sto pohanih piščancev!«

Modrijan Blaž seveda dobro ve, kdo so njegovi feni. Gotovo to niso mladi japiji, ki za malico tlačijo vase suši z vasabijem, ampak ljudje, ki imajo radi pohanega piščanca z govejo glasbo. To so pravi in najbolj zvesti televizijski gledalci. Takšni, ki ne škilijo ves večer na telefone in všečkajo kulinaričnih izmišljij svojih prijateljev, niti takšni, ki gredo z zamikom na sinočnje filme, da lahko preskočijo reklame, ampak takšni, da se pogreznjeni v udobje kavča prepustijo hipnotičnemu sevanju zaslona. V tem pogledu je televizija zakon; gledalca tako pasivizira, da samo še zadremlje. Toda tega ne gre jemati tako dobesedno, kot to razumejo na slovenski javni televiziji. Tisti televiziji, ki ji vsak mesec nakažemo za kakšnih 10 milijonov evrov RTV-prispevka.

Pri vsem denarju, ki vsak mesec prikaplja na Kolodvorsko ulico samo zato, ker so vsa gospodinjstva imetniki električnih števcev, je največ, kar ta, ne pozabimo, največja kulturna ustanova sproducira gledljivega, kakšna glasbena oddaja in smučarija. Še dobro, da imamo – in imajo na TVS – Modrijane in Prevca.

V produkciji razvedrilnega programa javne tv bodo recimo letos, beremo v programu, napravili le 18 epizod – po 25 minut – neke domače nadaljevanke. To je žalostno malo v primerjavi s 105 nadaljevanji (po 45 minut) Ene žlahtne štorije, ki jih je, čeprav miniaturna v primerjavi z javno tv, lani napravila Planet TV ali pa 63 epizodami Usodnega vina oziroma kar 1456 ur razvedrilnega programa, kolikor so ga sproducirali pri Pro plus (Pop TV in Kanal A). In podobno produkcijo načrtujejo tudi za letos. Ker imajo gledalci radi Kmetijo in Talente; seveda imajo prav tako radi Slovenski pozdrav in Planico. Težko bo torej dokazati – čeprav deloma gotovo drži –, da so krave in harmonike krive za to, da število gledalcev slovenskih programov v osrednjem času pada.

Bolj objektivno je s prstom pokazati na enormno količino oglasnih sporočil, ki zasedajo, če gre verjeti seštevanju statističnega urada, kar 47 odstotkov vsega slovenskega televizijskega časa. Toda ob reklamah na komercialnih tv se lahko vsaj tolažimo, da so nujno zlo, če hočemo še več vinogradniških štorij in kuharsko-kmečkih resničnostnih šovov. S čim pa naj se tolažimo ob gledanju vse bolj napihnjenih oglasnih blokov na javni tv, ki se hvali, da je največja kulturna ustanova? S pohanimi piščanci?