Tiskane izdaje
Ta teden sem se zbudila v nov svet.
Nenadoma se nič več ne zdi gotovo. Sem lahko prepričana, da je varnost, ki me obdaja, zajamčena? Ali kje piše, da bom tudi jutri šla brezskrbno v bližnjo pekarno po svež kruh? So res samo prometne nesreče tiste, ki me ogrožajo? Je jutranje crkljanje z otroki v topli postelji nekaj, kar bom vedno lahko počela?
Mi vse to pripada? In če mi, zakaj bi pripadalo samo meni?
Še pred meseci ne bi niti pomislila, da se moj svet lahko spremeni. A ko danes spremljam selitve narodov, se sprašujem, kaj naj naredim. Pa že to postaja nedostojno razkošje. Kajti vse okoli mene so glasovi, ki mi zatrjujejo, da se o tem ne smem spraševati. Ne smem prispevati k paniki. In če rečem, da se mi zdi prav, če stvari potekajo po pravilih in postopkih, mi glasovi govorijo, da nisem humana, da nisem človekoljubna.
Človekoljubnost so si prilastili levi aktivisti, ki jih je najbolje opredelil Miha Šalehar. Meni pa ostane razmišljanje, ali se mi zaradi nestrpnosti vseh, ki se tako ali drugače vpletajo v begunsko zgodbo, lahko zgodi, da bom tudi jaz morala nekoč oditi. Ne pristajam na binarni svet. Stvari niso črne ali bele. Zato mi ni blizu, da so najbolj glasni bodisi ljudje, ki vsak dvom, vsako preizpraševanje, vsak poziv k redu prekinejo s pridigami o humanosti, človekoljubnosti in človečnosti, bodisi ljudje, ki se ne sramujejo sovražnega govora in pozivov k požigom, celo bombam.
Vmes smo vsi drugi. Nekatere je morda strah. Na strah se odzovemo tako, da bežimo ali da se bojujemo. Lažje se bojujemo, če poiščemo zatočišče v skupnosti. V katero skupnost se bodo zatekli tisti, ki jih je strah množičnih selitev in njihovih posledic? Verjetneje v skupnost tistih, ki se poskušajo zaščititi, denimo s pozivi, da je treba na meji postaviti ograje.
Kaj lahko naredimo? Kaj lahko naredim sama? Komu lahko zaupam? Odgovorov ne poznam. Tudi pričevanja iz medijev mi niso v pomoč. BBC, ki je v mojih očeh veljal za verodostojen vir informacij, je na izpitu padel že pri prvem poročanju o beguncih v Sloveniji. Potem je padel še enkrat. Številni novinarji v prispevkih poudarjajo tiste novice, ki jim koristijo. Morda potrjujejo njihova osebna prepričanja. Morda jim ustrezajo, ker se bolje prodajajo. Po družabnih omrežjih krožijo pričevanja posameznikov, ki so bili na mejah in z begunci. A zaupam lahko samo tistim, ki jih osebno poznam. Če napišejo, da je hudo, jim verjamem.
A vendar se sprašujem: kdo prihaja in zakaj nenadoma prav zdaj v takih valovih? Jim je kdo rekel, pojdite, vredno je bresti čez ledeno reko, ker vas na koncu čaka – kaj? Kaj jih tam čaka? Bo Nemčija lahko sprejela vse, ki prihajajo? Je res, da prihajajo novi milijoni ubogih duš tudi iz Afrike? Se lahko vsi znajdejo v Evropi? Jim je ta sposobna zagotoviti dostojanstveno prihodnost? Bodo spoštovali pravila igre? Ali smemo to pričakovati? Ali res nikoli več ne bo, kot je bilo? Gre res za skrivni načrt tajnih služb? Ekstremistov? Kapitalistov? Gospodarjev vojn?
Ne vem. Vem pa, da lahko pomagam samo tako, da sem najprej in predvsem humanist. Da pomagam, kot lahko, in se potem sprašujem, kdo so vsi ti ljudje. Toda obenem vem, da je treba za skupno sobivanje spoštovati dogovorjena pravila igre. Da so meje zato, da jih spoštujemo. Da imajo svoj namen. Tudi otrokom jih postavljamo. Čeprav se vse večjemu številu frajerjev zdi, da jim pravil ni treba upoštevati, zaradi njih in z njihovo pomočjo lažje sobivamo ljudje različnih interesov in prepričanj.
To se vsak dan znova najlepše vidi v prometu. Rdeča luč pomeni, da se moramo ustaviti. Če se ne bomo, se lahko zaletimo. Prav v prometu se tudi vsak dan znova pokaže, kako mnogi mislijo samo nase. Vse več pešcev počasi korači čez štiripasovnico, kjer ni prehoda, zazibani v prepričanje, da jih voznik ne bo povozil. Vozniki le redko spustijo v kolono nekoga, ki se vključuje iz stranske ulice. Bo že počakal, to ni moj problem. Mudi se mi. Pa je tako preprosto malenkost upočasniti. Prijaznost nas nič ne stane, lahko pa brez nje veliko izgubimo.
Modra ženska je sinu nekoč dejala: če ne moreš povedati česa lepega, molči. Če ne moremo ali nočemo pomagati, vsaj razmislimo, katera sporočila bomo krepili.
