Moj prijatelj Nikolaj Vasiljevič Gogolj se je nekega dne zbudil v eni Potemkinovih vasi. Bil je v skoraj brezupnem položaju. Konja je bil zvečer v hudem snežnem metežu privezal za nek križec, ko je do jutra sneg skoraj docela skopnel, opazi konja, da visi z vaškega zvonika! Spomnil se je nekega nemškega barona, ki ga je bilo doletelo nekaj podobnega, zato panike ni bilo. No, baron se je pisal Münchausen, znan je bil po mnogih prigodah; med drugim je letel na topovski krogli, ko pa je brezupno zašel v neko močvirje, se je izvlekel tako, da se je z močno roko dvignil za lase. In kajpak tudi konja, ki ga je čvrsto stiskal med koleni.

Ko smo pri zadnjem poglavju mariborske univerzijade, upam, smo v eni Potemkinovih vasi, konj visi na uzdi z vaškega zvonika, Münchhausen pa se bo s svojo močno roko zgrabil za lase in izvlekel iz močvirja. Neverjetno je, kakšni pravljičarji so naši župani, kanglarji, ki kot vrhunski cirkusanti žonglirajo z univerzijadami, s svetovnimi prvenstvi in podobnimi rekviziti lokalne oblasti. Mimogrede: s kanglo ni nič narobe, je posoda za vodo ali mleko, torej koristna stvar. V kanglo se je v dobrih starih časih molzlo, potem se je mleko pretočilo za prodajo in za domačo uporabo.

Razna svetovna prvenstva so se sprevrgla v domačo uporabo lokalnih politik, ki se ne morejo in ne znajo domisliti ničesar izvirnejšega. Ko se Evropa dobesedno otepa takih reči (Italija se je celo odpovedala evropskemu prvenstvu v košarki – prevzeli pa smo ga kajpak mi!), so slovenske občine razposajene za sleherni športni »ringenšpil«. Denarja seveda ni, a menda se bo vse že nekako uredilo, če ne drugače, bo morala priskočiti država! To so majhni Šoštanji 6: izsiljevanja, ki so doslej bolj ali manj uspevala, vendar je zjutraj vsake zabave konec.

Maribor, Mariborčanke in nasploh Štajerce imamo vsi radi, toda s to univerzijado je vse skupaj šlo predaleč. V državi, ki so jo ekonomsko opustošili politiki in menedžerji, ni več denarja niti za mleko, kangla pa pušča. Da bi bilo vse še bolj v stilu commedie del'arte, si je lokalna oblast omislila nekakšen rešilni čoln: svetovno prvenstvo v mladinskem šahu! Bogseusmili, to je pa res za Guinnessovo knjigo rekordov v izvirnosti. Mariborčanom ponujamo še kaj takega, kar bi jim napolnilo hotelske zmogljivosti: kegljanje, frnikulanje, skakanje žab na 100 m itd.

Bralci so morda že pozabili, da je nekje v okolici Novega mesta velodrom, ki ga je za svoje svetovno prvenstvo dal zgraditi nek Lojze. Ringelšpil.

Vse skupaj je mnogo resnejše. Slovenija je ob osamosvojitvi naredila modro potezo, da je centralizirala finance, vendar se je to sčasoma sfižilo; pravega nadzora tako rekoč ni več. Ni več nekdanje SDK, ki je bila morda ena najboljših nadzornih služb v svetu, zdaj je vse skupaj bolj ali manj fluidno. Občine se množijo kot roj kobilic, z njimi pa je vse manj nadzorovana poraba denarja, v glavnem zaradi zadolževanja. Recimo: občina Koper se je močno »zainvestirala«, so pa vasi, streljaj daleč od občinskega središča, kjer morajo sami poskrbeti za elektriko in vodo.

Država je v resnih težavah, nekateri pa bi kar vztrajali pri svojih »projektih«. Nekdaj smo imeli lokalno samoupravo (krajevne skupnosti in podobne zadevščine), zdaj se je to strnilo v občine in na kralje na Betnavi, ki se gredo univerzijade in svetovna prvenstva. Brez ficka v žepu. Pravzaprav gre za popolno dezorganizacijo: na eni strani domnevna centralna oblast, ki hitro kopiči pristojnosti, na drugi strani razpršenost deželice na vasi in zaselke. Črne gradnje. Ta »sistem« ni več obvladljiv. Vsaj v praksi je tako videti. Gre samo za 2 milijona prebivalcev, vendar si vsakdo privošči svojo univerzijado ali svetovno prvenstvo. Prioritete, kot so Planica in podobne reči, se izgubljajo v tem smetišču.

Slovenija se je do skrajnosti zasmetila (očiščevalne akcije kajpak ne bom bojkotiral) – vendar tu ni več kaj dosti narediti. Državica je v dveh desetletjih postala tako centralizirana in razpršena hkrati, da je skoraj ni mogoče več upravljati; »sistem« se je porazgubil nekam v meglo. Nove vlade se lahko samo še iščejo po labirintih prejšnjih vlad in vse je bolj ali manj le še frazeologija. V takšnih »vremenskih okoliščinah« je zaman govoriti o kakih nacionalnih projektih ali strategijah.

Slovenija je, priznajmo si, brez projektov in strategij. Razen univerzijad ali šahovskih prvenstev.

To kajpak učinkuje razkrajajoče, ker sta t. i. politika in menedžment nekdaj perspektivno državo zapeljala v slepo ulico ekonomskega nazadovanja in socialnih stisk. Edino, kar so nam politiki (razni kanglarji) še sposobni nakloniti, so razne univerzijade ali šahovska prvenstva. Kruha in iger – čeprav šaha verjetno ne zna igrati niti vsak deseti Slovenec. Premislil sem to igro in jo zasnoval v novi različici: beli kralj uvodoma na sredi šahovnice, potem pa naj se črni trudijo z njim!

Moj prijatelj Nikolaj Vasiljevič Gogolj se je nekega dne zbudil v eni Potemkinovih vasi. Ko so mu z zvonika sneli nesrečnega konja, se je utegnil malce pozanimati, kje sploh je. Zgornji Kašelj. Pa ni Potemkinova vas?! Je resnica, realnost, tuprisotnost. Ko bo vse skopnelo, bomo imeli univerzijado, so mu povedali. Ali pa šahovsko prvenstvo mladih, saj je vseeno. Strateški partner bo baron Münchhausen.

Foto: Jože Suhadolnik/Delo