Tiskane izdaje
Že Paracelsus je opozarjal, da je vse strup oziroma da je ni dobre, koristne stvari, ki ne bi bila tudi škodljiva. Tako je tudi z zdravili – pravilni, varni odmerek je tisto, kar loči lek od strupa. Enako velja tudi za nekdaj opevana in za rešitelja človeštva ovrednotena, v zadnjem času, še zlasti v slovenskem okolju, pa pogosto zavračana in kot nadvse kontroverzna označevana cepiva.
Si lahko predstavljamo, kako bi bilo danes na Zemlji, če znanstveniki ne bi izumili cepiv, ki so z obličja tega planeta pomagala zbrisati številne smrtonosne, kužne, neozdravljive bolezni, za katere je danes človeštvo, razen zapriseženih zgodovinoljubcev, v resnici že pozabilo, kako strašno trpljenje so povzročale pri obolelih, ki jim ni bilo rešitve, ampak so slovo od življenja jemali počasi, v mukah – ali tako kmalu po rojstvu, da pravzaprav niti zaživeli še niso prav dobro? Že fotografijo obolelega iz časov, ko so strašile bolezni, kot so davica, otroška paraliza ali tetanus, je težko pogledati. Zato se zdi preprosto nemogoče in nedopustno, da bi se kaj takega ponovilo, kadarkoli, pri komerkoli.
A prav to se dogaja. Človeški nihilizem, čeprav »rezerviran« za manjše skupine skeptikov, ne pozna meja. Prepričanje, da cepljenje ni dobrodošel ukrep, ki človeka zaščiti pred res hudimi obolenji, se je po tem, ko so nekatere res hude bolezni izginile, številne pa so tako redke, da človeku ne povzročajo več občutka ogroženosti, v očeh nasprotnikov cepljenja sčasoma prelevilo v mnenje, da se je tovrstnemu »diktatu« povsem dopustno upreti. Ne glede na posledice. V prepričanju, da se bo človek na ta način rešil neželenih učinkov cepljenja, ki pa so, resnici na ljubo, tako rekoč nični v primerjavi s spopadanjem z eno od takih nalezljivih bolezni.
Poglejmo ošpice. Po uvedbi cepljenja je število obolelih padlo pod en odstotek. V Sloveniji med letoma 2000 in 2009 ni bilo niti enega primera te bolezni, lani več deset – po »zaslugi« vnosa virusa v Slovenijo v času pasje razstave v Vrtojbi. In zdaj se zgodba nadaljuje. Včeraj se je zgodil ponovni izbruh ošpic na Goriškem; te je za popotnico dobila družina, ki je bila na obisku v Bosni.
Tisti, ki se še spominjajo težkih epopej, ki so jih v zgodovini človeštva puščale za seboj ošpice, pravijo, da so te neizogibne, kot smrt in davki. Bolezen lahko povzroči pravo opustošenje, ne le v podobi pljučnice ali vnetja ušes, ampak tudi v obliki slepote, vnetja možganov ali hude driske z dehidracijo, ki nemalokrat (p)ostanejo zadnja postaja v življenju. In to kljub temu, da bi bilo bolezen mogoče preprečiti.
Sicer je res, da tudi cepivo prinaša tveganja, a so ta v primerjavi z davkom, ki ga od obolelega, ki ni bil cepljen, zahteva bolezen, neprimerljivo manjša. V Sloveniji, kjer se na letni ravni rodi v povprečju 22.000 otrok na leto, to, denimo, pomeni, da zaradi cepiva proti ošpicam en otrok na vsakih 45 let lahko dobi hujšo alergično reakcijo.
Je presoja, ali je nekaj strup al' lek, res tako težka? Zakaj včasih ne bi preprosto – verjeli? Tudi na račun vseh ljudi, ki danes lahko živijo, leta, desetletja, včasih celo stoletje – nekdaj pa jim je bila ta možnost odvzeta že v izhodišču, v bolečinah in v trpljenju?
