Tiskane izdaje
Zdelo se mi je smešno, brezpredmetno, patetično in pretenciozno.
Resno povejte: ali vas svoboda tiska količkaj zanima?
Skratka, ob 11:57 se je pojavila stran z velikim napisom “Oprostite, prekinitev!”. Če sem prav razumel to globoko, a plehko metaforo, je bila to asociacija na nekdanja, davna opozorila na motnje v oddajanju televizijskega programa – čeprav ne vem, odkod današnjim tridesetletnikom, ki mislijo, da so zgrabili boga medijev za jajca, sploh ta asociacija.
Ampak ja, seveda, tudi novinarji morajo biti kreativni. In tudi so.
H komičnosti ali vsaj ironičnosti instantne protestne akcije pa je nekoliko prispevalo tudi dejstvo, da je prav takrat in nekaj korakov stran od moje pisalne mize predsednik uprave razlagal razširjenemu uredniškemu kolegiju poslovno situacijo v podjetju. Pomislil sem: proti čemu mediji pravzaprav protestirajo? Na kaj opozarjajo? Na to, da so v riti? Ali se proti temu protestira? Ali pa je glede tega treba nekaj narediti? In kaj jim daje moralno pravico, da se sploh oglašajo? Ali so mediji tako brezhibno profesionalni, brez greha moralni, da se sploh smejo oglašati? Ali se ne zavedajo, da jih morda že jutri več ne bo? Ali ni to nekaj takega kot orkester, ki je na potapljajočem se Titaniku igral do zadnjega?
Verjetno vse našteto, nenazadnje pa tudi naslednja spirala: velik problem je že to, da vedno manj ljudi upošteva, konzumira, kupuje, resno jemlje medije, oni sami pa na to odgovarjajo s tako rekoč zanemarljivo in vase zaverovano reklamno akcijo za ljudi, ki jih vedno manj upoštevajo, konzumirajo, kupujejo in resno jemljejo!
No, pod napisom “Oprostite, prekinitev!” pa smo si kljub zatemnitvi lahko ogledali priložnostni video. Za Društvo novinarjev Slovenije ga je posnel kolega s televizije, izgledal pa je kot tipično slovenska testimonial reklama za kar nekaj, ki je super že zato, ker je posneta v visoki resoluciji in dobro zgleda na full screen. In koga so izbrali? Rally voznika, za katerega še nisem slišal; fotoreporterja in/ali pomivalca oken, za katerega še nisem slišal; free style smučarja, za katerega sem dvakrat slišal; in pevca, za katerega sem že večkrat slišal. In vsi štirje so vsak s svojimi besedami v kamero razlagali, zakaj je dobro brati medije, pogled na svet in bla-bla-bla.
To ni samo novinarski problem. V Sloveniji si marsikdo domišlja, da tega in tega človeka (ali celo njega samega) ljudje poznajo in cenijo in da so kot znani, da ne rečem popularni iks-ipsiloni nadprimerni za identifikacijo z določenimi ciljnimi skupinami, ki jim poskušajo prenesti sporočilo. V svoji zaverovanosti v domnevne vzornike pa ne izbirajo sredstev. Če se jim ravno zazdi, lahko izberejo rally voznika ali fotoreporterja slash pomivalca oken ali hipsterja X in rapperja Y. Ti ljudje bi rabili nekoga, ki bi jim pravočasno rekel: “Who the fuck so ti modeli, da jih boš dal v reklamo za novinarstvo?” Pa ni nikogar. Niti potem, ko je že prepozno, jim nihče tega ne pove. Kdo se bo s takimi ljudmi identificiral? Kaj hočejo povedati subinteligentnim, subkulturnim skupinam brez omembe vredne kupne moči in predvsem brez želje, da bi resno in s posledicami konzumirali klasične medije, kot si jih tridesetletniki, ki mislijo, da so zgrabili boga medijev za jajca, predstavljajo?
To je podoben sindrom kot ta zatemnitev. Tako kot ljudje brez izkušenj (ali časa ali volje za razmislek) s pomočjo zgrešeno targetirane socialne identifikacije nekomu nekaj dopovedujejo o medijih, pa približno isti ljudje domnevajo, da problematika svobode medijev javnost sploh ne vem kako zanima – ali če je že ne, da jo je na to pač treba opozoriti s takšno zatemnitvijo.
Dejansko ozadje je naslednje.
Na strani DNS je medtem pisalo, da “v Sloveniji vse več novinarjev dela v izrazito negotovih, prekernih delovnih razmerah. V imenu varčevalnih ukrepov, ki so ponekod dokončno razgalili neprilagojenost poslovnih in razvojnih medijskih modelov lastnikov medijev, ki so to poslali v času zablod slovenske tranzicije, se ponekod nižajo standardi novinarskega in uredniškega dela, krčijo se pravice novinarjev, kar najeda tudi ‘požarni zid' novinarske in uredniške avtonomije. Temu se bomo odločno uprli, a brez solidarnosti, brez podpore kritične javnosti in njenega zaupanja ne bo šlo.”
Mediji so paradoksalno kot javni sektor – in s tem mislim privatne medije, ne RTV Slovenije. Eni in drugi so zadnji, ki bodo dojeli in sprejeli dejstvo, da je jih je preveč; da so sicer potrebni, ampak ne vsi nujni ali kaj šele vitalnega pomena; da imajo pred očmi bolj same sebe kot pa tiste, za katere delajo; da je pri vsem tem alarmantnem govoričenju o zniževanju standardov od vrtcev do faksov ali od Raščana do Reporterja problem bolj v njih samih in njihovem (ne)znanju, ne pa v pomanjkanju denarja ali celo svobode. Svobodo si naj kar za klobuk zataknejo.
Mediji pa so obenem tako naivni, da si drznejo razglašati take prozorne in pompozne PR statemente: “Obenem pa trdno verjamemo, da imamo pri nas dobre novinarje. Verjamemo v uspeh, napredek, razvoj, vizijo in pošteno delo. Marsikdo meni, da so to ideali, ki jih v teh časih posamezniki ali družba težko dosežejo. Zgodbe tistih, ki so vanje verjeli in jim je uspelo, dokazujejo, da se da. A še nekaj je nedvo(u)mno: za uspešne življenjske zgodbe so pomembne dobre informacije. Analitične, preverjene, kritično ovrednotene, postavljene v kontekst. Da je kakovostna, kredibilna informacija pomembna za napredek posameznikov in družbe...” itd. itd. itd.
Dobri novinarji? Uspeh, napredek, razvoj, vizija in pošteno delo? Give me a break. No, prav, saj vem, kaj hočejo povedati, ampak od novinarjev, ki se deklarirajo kot kritični, bi pričakoval distanco – pa čeprav cinično, ta se kot vemo kar dobro prodaja. In prosim DNS, naj vsaj enkrat v zgodovini svojega obstoja objavi nekaj v tem smislu, da so za nezavidljivo stanje v slovenskih medijih krivi tudi novinarji sami, ne le predsedniki uprav, nadzorni sveti in lastniki, ti pregovorni grešni kozli. Še več! Sokrivi so tudi za nezavidljivo ekonomsko stanje v medijih, ne le vsebinsko. Kdaj bodo dojeli, da ljudem ne morejo prodajati vsebin, ki jih ne zanimajo, in jim pri tem še skakati po glavi z namišljenimi, samo zanje aktualnimi problemi?
Novinarji so kot tisti fotoreporter slash pomivalec oken, za katerega še nisem slišal, a mi ga kljub temu prodajajo kot veliko znamenitost.
