Teden ukročenega mobilnika

Veliko pogledov na zaslon ni bilo službenih, ampak sem jih zagrešil na sestankih, med kosilom ali doma.

Objavljeno
05. september 2015 22.11
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

Znani internetni kritik Jevgenij Morozov mi je med pogovorom v Perugii pred tremi leti razložil, kako se med pisanjem knjig in člankov ubrani pred elektronskimi motnjami.

Iz delovnega prenosnega računalnika najprej fizično odstrani anteno, da se ne more priključiti na brezžično omrežje, ampak je na spletu samo takrat, ko ga zares potrebuje. Ko začne pisati ali brati, pa izključi internetni usmerjevalnik, ga zaklene v hišni trezor in nastavi šifro, s katero ga niti sam ne more odkleniti naslednjih dvanajst ur. »Edino tako si znam omejiti nepotrebno klikanje po svetovnem spletu,« je utemeljil neobičajni ukrep.

Na njegovo dobesedno zaklepanje interneta sem velikokrat pomislil v začetku tega leta, ko sem se med poslušanjem ameriškega podkasta Note to Self udeležil tedna ukročenega mobilnika. Pobude, s katero hoteli ustvarjalci oddaje opozoriti na našo vse večjo odvisnost od osebnih elektronskih naprav.

Naloga je bila preprosta. Prvi dan smo morali udeleženci pustiti mobilnik v žepu ter odgovarjati samo na nujne osebne in službene klice ali sporočila. Naslednji dan nismo smeli posneti in objaviti nobene fotografije, nato smo se odrekli mobilni aplikaciji, s katero smo preživeli največ časa. Porabo smo spremljali s posebno aplikacijo (moments za iphone ali breakfree za android), ki je preštevala minute uporabe mobilnika in beležila, kolikokrat smo pogledali na zaslon.

Rezultati so bili zelo zgovorni. Nič več se nisem mogel tolažiti, da imam napravo ves čas pod prsti samo zaradi nenehno povezanega novinarskega dela. Veliko pogledov na zaslon ni bilo službenih, ampak sem jih zagrešil na sestankih, med kosilom ali doma. Nisem se odzival samo na obvestila o prispelih sporočilih, temveč sem na telefon največkrat pogledal kar tako – med čakanjem, delom ali celo pogovorom. Na koncu preizkusa sem ugotovil, da mobilniku niti ne namenjam nadpovprečno veliko časa – manj kot uro na dan –, a sem vsak dan nabral po več kot 90 ogledov zaslona. Kar pomeni, da sem vsako aktivno uro vsaj petkrat prekinil zaradi elektronskih motenj ali mobilne razvade.

»Če imam priključen internet, se ne morem upreti skušnjavi. To je podobno, kot če bi poskušal hujšati za polno mizo najljubših jedi,« je izkušnjo slikovito opisal Morozov. »Če pa nimam dostopa do spleta, ga odmislim in lahko v miru delam.«

Zelo podobna strategija je učinkovala tudi pri meni. Za pomembne telefonske številke sem si nastavil posebno zvonjenje, druge sem pustil na vibriranju. Ko sem prišel domov, sem spravil mobilnik v predal ali ga pustil v drugem prostoru. Čez dan ga nisem imel v žepu, ampak v torbi ali nahrbtniku. Po nekaj tednih strožjega mobilniškega režima mi je aplikacija izmerila približno enako porabljenih minut, a sem več kot razpolovil število pogledov na zaslon. Kadar sem mobilnik spet spravil v žep ali ga imel med delom pri roki, se je število pogledov takoj povečalo, saj so se prsti kar sami sprehodili do družabne aplikacije, prebrali novice ali preverili elektronska sporočila. Čeprav sem jih na računalniku prebral pred nekaj minutami.

Teden ukročenega mobilnika ni zelo spremenil mojih komunikacijskih navad, saj za elektronske zaslone še vedno porabim čisto preveč prostih trenutkov: med čakanjem na avtobus in na sprehodu, na sestankih ali med domačimi opravili. Prepričal sem se, da moja komunikacijska odvisnost ni čisto nedolžna, saj elektronskih motenj nisem mogel omejiti samo z močjo volje ali aplikacije. Skušnjavo sem lahko odmislil samo takrat, ko mobilnika nisem imel pri sebi – podobno kot Morozov. Zato bom moral vztrajati pri predpisani dieti in mobilnik odlagati v predal, če se bom hotel zares posvetiti drugim opravilom. Kljub prepričanju, da si takšnega odklopa v digitalni dobi ne moremo več privoščiti.