Teloh za dan žena
Sat, 05.03.2016, 21:00
Teloh za dan žena
Ali danes živimo bolje kot takrat, ko so bile lončnice iz vrtnarij preveč potratno darilo?

Kmalu nam ne bo več treba pogledati na koledar, ko bomo poskušali ugotoviti, do kod smo že prilezli na lestvici tega leta. Reklamni letaki, ki nam jih delijo trgovci, so že v drugi polovici januarja polni rdečih src, ker se bliža praznik zaljubljencev. Valentin še zdaleč ne opravi svojega dela, ko nam že ponujajo lončnice in šopke, ne le zaradi nove vrtnarske sezone, ampak zaradi 8. marca. In kaj bomo naredili z njim? Nekaj že, tako kot vedno.

Vsak poseben dan ima preteklost, in ker govorimo o mednarodnem dnevu žensk, je že dobro vedeti, da ga je na ta prestol leta 1977 z resolucijo postavila generalna skupščina Združenih narodov, ni pa si ga izmislila na novo, ampak se je pred tem imenoval dan delovnih žena. V tem dnevu je veliko zgodovine in vse že piše v knjigah, ljudje pa imamo tudi svoje spomine, in četudi niso na papirju, se vračajo, če jih le hočemo priklicati. Tja se je dan žena uvrstil med vse mogoče praznike in posebne dneve, ki so bili drugačni od drugih. Spomini na dan žena, ki sežejo v 60. in 70. leta prejšnjega stoletja, so zabavni, ker kažejo, kako se je vanj postopno zajedalo potrošništvo, ki je začelo polniti vaške trgovine in mestne veleblagovnice.

Meščani so imeli bržkone več izbire, na podeželju pa je bil, preden smo začeli v potrošniški vnemi vihati nosove na preprostimi, doma narejenimi darili, najpogostejši osmomarčni šopek skoraj gotovo iz teloha, čeprav govorimo o mesecu, ko je bil vsaj severozahodni del države še globoko pod snegom. Po snegu se je bilo treba odpraviti do osončenih pobočij na robu gozda, kjer je na kopnem pod grmovjem in po zaplatah, ki so jih pred snegom varovale košate veje smrek, po zemlji ležalo zimzeleno perje teloha, pod katerim smo iskali edino cvetje, ki ga je bilo takrat že mogoče najti v naravi. V teh drobnih šopkih je bilo veliko veselja, ki se je človeka bržkone prijelo še v času nabiralništva, ker si moral še prav majhen vedeti, kje beli popki odženejo najprej. Treba je bilo sneti rokavice in s prsti razkopati mrzlo mokro listje okoli rastline, da so se pokazala mesnata stebelca z belimi popki.

Da, osmi marec je bil v zraku že kakšen teden prej, bile so ga polne šole, pisarne, iz katerih so ženske na ta dan lahko odšle prej, tovarniške menze s priboljški, frizerski saloni, polne so ga bile gostilne ... Potrošništvo je na začetku 70. let že dobro obvladovalo tudi dan žena. Na vasi se je tudi ob tem prazniku uveljavilo nekoliko teže, ker majhni odmaknjeni kraji na podeželju niso imeli cvetličarn. Zelo srečno naključje je bilo, če je bila blizu vrtnarija, kjer je bilo mogoče kupiti lončnice, a te so bile v tistih časih prav drage, pravzaprav predrage, in nageljne z zamolklo zelenim asparagusom. Še najcenejši med vso ponudbo v podeželski vrtnariji so bili kaktusi z ostrimi bodicami, ki so v zaprtih ogrevanih prostorih kot lončnice pač uspevali vse leto, pa tudi zmanjkalo jih ni tako hitro kot rdečih nageljnov, kajti ti so bili enako primerni tudi za pogrebe, rojstne dneve in druge priložnosti. Tako je marsikatera vaška mama za dan žena dobila kaktus. Najbrž je obdarovanka prejela še kavo in hlačne nogavice iz Polzele, morda brisače ali kuhinjske krpe, ko so družinski proračuni postali trdnejši, tudi skodelice za kavo, sušilnik za lase, kozarce, kakšen nov lonec iz Ema ... Ali ženske danes za dan žena še dobivajo takšna praktična darila?

Spominov na dan žena je veliko, seveda, nobenih slabih, še bi jih lahko obujali. Danes se smejimo vsem najlonskim nogavicam, ki smo jih skupaj s kavo in Kraševimi bonbonierami zavijali v prozoren ali rdeč celofan papir. Obujamo spomine na kolega, ki nam je za vsak 8. marec na mizo postavil skledo griot, rdečih kot češnje, in drugega, ki nam je razdelil tulipane. Kakšen dogodek! Vprašanje je, ali danes živimo bolje kot takrat, ko so bile lončnice iz vrtnarij preveč potratno darilo, kuhinjska krpa pa je vedno prišla prav.



Teloh za dan žena

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor