Tiskane izdaje
Imam idejo za rubriko: začel bom izbirati ime tedna. Po svoje, seveda, samo jaz bom glasoval in razglasil, ne v stilu Vala 202. To bo zabavno! Upam samo, da bo vedno tako kot ta teden, ko sta se brez konkurence, a tem bolj napeto pomerila Jelka Veper in Ernst & Young.
Ker pa za Jelko Veper še nihče nikdar ni slišal – in po mojem tudi ne bo več –, je nazadnje zmagala revizorska hiša.
Zakaj je ime tedna globalna firma s 167.000 zaposlenimi, ki je v raziskavi razširjenosti korupcije po svetu razglasila Slovenijo – predvsem po poročanju slovenskih medijev, da ne bo pomote – za najbolj pokvarjeno državo na skoraj štirih kontinentih?
Zgodbo so vzorno zapakirali, da je moralna tragika ja prišla še tem bolj do izraza.
Logično, fotografija na naslovki poročila je simbolična, kakšna pa drugačna. Na njej vidimo strašljivo previsno pečino nad morjem, ki se dviguje še kdo ve kako visoko izven kadra. Deset, dvajset metrov nad gladino je v skalo vsekana pešpot z ograjo, v sicer mirnem morju pa je nedaleč od obale nekaj čeri.
Le kdo bi pomislil, da se za to kiči podobo skriva obsodba celega naroda!? Malega, nič hudega slutečega, usmiljenja vrednega, bog nam je priča ne toliko pokvarjenega kot neumnega, zblojenega in napornega narodiča!?
In kot da že to desaturirano vizualno sranje ne bi dovolj metaforično govorilo o nevarnostih, ki prežijo na uboge današnje poslovneže, je hišni dizajner na fotografijo za vsak primer prilepil še korporativni stilem živo rumene strele v obliki ostrega trikotnika.
Ta seka z desne in se ob steni čudežno odbije in preslika v drug, krajši trikotniček, napolnjen z belimi obrisi poslopij domnevne poslovne četrti, v kateri kraljuje One Canada Square ali, pardon, spodsekana Raketa v BTC.
Naslov je čisto v fancy stilu anglofoničnega volapüka za transkontinentalne menedžerje: »Navigating Today’s Complex Business Risks«.
To zveni tako prijazno zaskrbljeno, kajneda, in vendar pomirjujoče – v vsakem primeru pa seveda kompetentno.
E&Y ima tak lep moto: »Quality in everything we do.« Pa vendar je to tudi firma, ki se je pred dvema mesecema poravnala z ameriškim zveznim tožilstvom in v izogib kazenskemu postopku plačala 123 milijonov dolarjev.
Več kot deset let je namreč nad njimi visela obtožba ameriške davčne uprave (IRS), da so »razvijali, tržili in zagovarjali« davčne strategije, s katerimi se je približno dvesto njihovih bogatih strank iz ZDA izognilo plačilu davkov v skupnem znesku dve milijardi dolarjev.
O tem slovenski mediji niso poročali. Saj, koga pa to briga? The Importance of Being Ernst & Young... So se pa zato tem bolj fanatično obesili na poročilo o korupciji.
Mednarodna raziskava E&Y je prišla kot naročena in je lepo dopolnila katastrofalni vtis, ki ga je manj kot teden dni prej ustvarila bonitetna agencija Moody’s z znižanjem slovenskega kreditnega ratinga.
Slovenci ljubijo primerjave. Zgovorno pa je, da so se nekoč afirmativno primerjali s Švico ali pozneje z Avstrijo – in da so nekatere prijazne ignorante v to celo zares prepričali –, dandanes pa se negativistično (in žaljivo do marsikaterega imaginarnega benchmarka) primerjajo s pregovorno najrevnejšimi in/ali ne- ali poldemokratičnimi državami, protektorati in ozemlji tretjega sveta.
Ena najbolj izvirnih, čeprav tudi najbolj podlih in nesramnih jezikovnih pogruntavščin je idiom, da za nekaj slabega, grdega, diletantskega, šalabajzerskega rečemo, da je češko.
Raziskava E&Y je po besedah strokovnjaka »samopromocijski projekt [brez] vsebinske vrednosti«, saj sta na vprašanja o percepciji korupcije med stotimi anketiranimi slovenskimi državljani odgovarjali kar dve tretjini »zaposlenih v podjetjih in ne poslovnežev oziroma menedžerjev«.
Čeprav se Slovenija zadnja leta na lestvicah koruptivnosti vsakič uvrsti nekoliko slabše, ni najbolj skorumpirana država na svetu, temveč je še kar solidno poštena: po verodostojnejših podatkih Svetovne banke je po koruptivnosti 45. (od 210 držav), po podatkih Transparency International pa 37. (od 174), dve leti prej celo 27.
(Pri tem je treba vedeti, da višja uvrstitev tu pomeni nižjo stopnjo koruptivnosti.)
Ti rezultati niso razlog, da bi se Slovenci razglasili za obsesivne poštenjake in korupcijo pometli pod preprogo. Toda čeprav noben tak realen ali vsaj spodbudnejši podatek v preteklih letih ni bil zamolčan, pa je dejstvo, da je bil zdaj gladko pozabljen.
Samopodoba Slovencev se je v relativno kratkem času drastično spremenila. Še ne tako davno smo bili ne vedno brez razloga ponosni ali že kar domišljavi, vsekakor pa vsaj pozitivistično preoptimistični in ne brez veselja do življenja.
In čeprav smo si z dobro dozo samopomilovalnosti in grešnega postosamosvojitvenega užitka, češ, kako smo mi majhni in ubogi ter nepomembni in prezrti, vedno znali zagreniti življenje, ta kolektivni slovenski avtoportret le ni bil tako slab in neprepoznaven – ali vsaj ne samodestruktiven.
Po desetih, petnajstih, dvajsetih letih pa smo najbolj veseli, če dobimo iz belega sveta nekakšno potrditev vsega, kar si o sebi mislimo najslabšega že sami.
Senzacionalistična pozornost, ki je je bilo deležno prvo mesto Slovenije na Ernst & Youngovi lestvici koruptivnih držav, je samo del tega histeričnega šimfanja samih sebe.
Za to kolektivno blaznost so v glavnem krivi mediji – niso pa edini krivec. Mediji so samo pobrali in prepakirali to, kar je zraslo na strankarskem, sindikalnem, civilnodružbenem in gostilniškem zeljniku.
Karkoli kje zrase zlohotno izrekljivega na račun slovenskega moralnega profila in pripadajoče brezizhodnosti, vse je uporabno, objavljivo, relevantno, kompetentno, zgledno, demokratično, poučno, mnenjsko, epohalno, pametno in zveličavno.
Ali z drugimi besedami: vsak cepec, ki pride mimo in ima kaj pripomniti, je lahko deležen vsaj javne pozornosti, če že ne aplavza na odprti sceni.
Težko je reči, odkod to pravzaprav prihaja – a dejstvo je, da ta negativistična, samokritikastrska, posploševalska politična verboznost izenačuje vse intelektualne nivoje in socialne sloje.
Razlike med mnenji o slovenski družbi in samopodobami v resnih in rumenih in levih in desnih medijih, v vrtcih in na univerzah, na ulici in demonstracijah, v državnem zboru in vladnih kabinetih so postale zanemarljive. Vsi pravijo, da so vsi barabe.
No, ne vsi: iz raziskave E&Y lahko sklepamo, da jih tako pravi samo 96 odstotkov.
In res, zakaj pa ne? Če se šimfamo za šankom, zakaj se ne bi tudi v mednarodni anketi?
Upam, da to ne bo pokopalo Slovencev kot samouresničujoča se prerokba.
—————
* - Važno je imenovati se Jelka Veper.
