Tiskane izdaje
Bilo je kakšnih 70 direktorjev zelo različnih slovenskih logistov, ki skupaj ustvarjajo vsaj milijardo evrov prometa in z davki zagotavljajo plače vsaj nekaj sto državnim uradnikom za afneguncarijo.
Bili so trije (se opravičavam, če so bili štirje) poslanci (večinoma primorski Cerarji), profesorji vseh mogočih smeri in sposobnosti (tudi z diplomo idrijske bolnišnice, ampak plačani iz istega žaklja), študentje, ki verjetno upajo, da se bodo z vlakom še kdaj peljali v Trst, bili so železničarji in žerjavisti, ki so rekli, da bodo raje zgradili tobogane, bazene in velnes (ob tej lepi slovenski besedi se Škarpena vedno stopi od velnesa), bilo je tudi kakih 15 novinarjev, fotografov in snemalcev.
Za dobro voljo na pogrebu je k sreči skrbel tudi nadpovprečno genijalni Peter F... In v zraku vsemogočno pričakovanje na potenco. Čakali smo, da se zdaj zdaj pojavi tir. Videli pa smo ga lahko samo od zadaj – torej rit.
Ni treba dvakrat ugibati, koga ni bilo. Ni bilo obljub polnega gospodarskega ministra, ki je tokrat imel »nujnejše obveznosti«. (Škarpeno vedno na smrt utrudi radovednost, ko sliši za nujnejše obveznosti. Te morajo biti res hude.) In ni bilo Gašper Gašper Šiča. Ko sta imela oba redko priložnost, da bi slišala, kako razmišlja cvet logistične srenje, da bi mu predstavila rezultate ministrantskega šnelkurza, da bi mu (cvetu) voščila še naprej čim več takih milijončkov, da bodo lahko imeli še naprej lepe plačice ..., si te priložnosti nista utegnila privoščiti. Nista si hotela privoščiti, da bi jima delavni narod ploskal za vse, kar sta že in še bosta naredila za nova delovna mesta in gospodarski razvoj. Že jutri (nedelji navkljub, vsaj tako je pričakovala Škarpenina udbovohunska centrala) bosta spisala prijavo za Bruslje. Oba bi se lahko na vse pretege hvalila ... A tadva menda nista takšna, da bi se pustila po ramenih nositi, in zato raje nista prišla. Uvidevneža! Vsi smo slišali Damijana, ki je ponudil stavo, da državi ne bo uspela prijava za drugi tir. Našo centralo pa je malce zaskrbelo, ker med prisotnimi cenjenimi uradniki in veleprofesorji ni bilo junaka, ki bi ponujeno (vnaprej dobljeno) stavo sprejel. Pač pa je bilo v odmevu, skoraj mimogrede in baj d vej slišati male ministriče, ki so rekli: »Pa kaj, če zdaj zamudimo s prijavo, saj bo še vedno čas drugo leto!«
In ti ministriči vozijo ta vlak. Zdaj pa se sami odločite, ali skočite dol ali ostanete gor. Škarpena vam je povedala.
V Piranu je zadrega. V Obalnih galerijah se bojijo, da so drugi tir zgradili skozi njihove pisarne ... Tam se vse trese, ropota, drma, trma, hopa, cupa, jok, stok ... Vsi, ki jih je Brodetova špijunaža pošpijunila, kaj bi naredili s to direktorico, so rekli isto. Svet zavoda ji je pokazal luknjo na Fakinovem podplatu že septembra, ampak gospa se na umetnost strojevodij očitno dovolj spozna, da lahko ta vlak s pomočjo ptičk Seničk še lep čas fura. Vprašanje je le, do kod ga bo zafurala.
