Tlačani in knezi: Čast našega mesta

Naj se junaki našega časa vprašajo, koliko so dali občanom iz svojega žepa in ali so pri tem tvegali glavo.

pet, 14.04.2017, 15:00

Tlačani čestitamo občinskim nagrajencem po širni Savinjski regiji in zadnjim v Celju, kjer so občinske grbe prejeli naša lepa knjižnica, uspešni kegljaški funkcionar, mednarodna operna pevka, ustvarjalci muzikala o Veroniki, prizadevni humanitarec, vztrajni podjetnik in študenta, na katera smo vsi ponosni.

Sočustvujemo pa z vsemi, ki jih je tudi letos medalja zgrešila. Prvi celjski knez bi seveda spet rekel, kar je pronicljivo ugotavljal na podelitvi občinskih priznanj, da v Celju živimo tri vrste ljudi. Eni so nergači, drugim je vseeno, tretji pa si prizadevajo, da bi bilo naše življenje lepše. Tlačani upamo, da nas prišteva med te zadnje.

Da Ivan Grobelnik - Ivo, heroj osvoboditve zaprtih v Starem piskru decembra 1944, niti v svojem 97. letu ni prišel mimo občinske komisije, ki izbira med predlogi za občinske grbe, in ga njegovo Celje spet ni počastilo z nazivom častnega meščana, največ pove o današnjih namišljenih junakih tega mesta.

Koga izmed njih je toliko v hlačah, da bi odšel v hosto, pa čeprav ne ležat v sneg pod smreke, kakor Ivo in njegovi tovariši med drugo vojno, temveč bi sredi zime prenočil vsaj pod predlani zgrajeno drevesno hišo v mestnem gozdu?

Kdo izmed njih si upa opasati – ne, ne pištole – mobitel, se opolnoči med late-night-shoppingom razkoračiti sredi našega nakupovalnega središča in naše tam ujete tlačanke nagnati domov? Pa če že ne vseh tlačank, vsaj svojo kneginjo?

Bo kdo porekel, da tovariš Ivo ni več Celjan, saj je bil rojen v Arji vasi, zdaj pa prebiva v varovanem stanovanju v Štorah. Enim se zdi tudi njegov odnos sumljiv. Ko je pred desetletjem prejel celjski grb, je denarno nagrado podaril bolnišnici. Državno odlikovanje pa, ki ga je dobil od Drnovška, je izročil muzeju. Morda res ne razumejo in so prepričani, da tovariš Ivo ne ceni dovolj njihove pozornosti?

Naj se raje junaki našega časa vprašajo, koliko so za časa svojega službovanja že dali občanom iz svojega žepa in pri tem tvegali lastno glavo? Celje je svobodno mesto zaradi junaštev, kakršno je bilo tudi Ivovo, in ne zaradi mestnih pravic, ki jih je Celju pred pol tisočletja iz preračunljivosti dodelil neki nemški knez. Pa vendar Celje praznuje na obletnico dodelitve mestnih pravic v srednjem veku, ne pa na datum osvoboditve na smrt obsojenih iz Starega piskra.

Ni vprašanje, kaj bi častno meščanstvo pomenilo Ivu, temveč kaj on pomeni nam. Duha, če se vrnemo k besedam prvega kneza, da nas je preveč, ki nam je vseeno, je treba preseči. Moramo nergati, kritizirati in obenem delati dobro in odločno. Vseeno nam ne sme biti. Četudi se, kakor ob nagradi knjižnici dva mestna knjižničarja, eden navduši nad reklamnimi fotografijami Celja, drugi pa se jezi zaradi polnih smetnjakov pred blokom.

Prijavi sovražni govor