Tlačani in knezi: Vonj po mestu
pet, 22.12.2017, 15:00
Tlačani in knezi: Vonj po mestu
Pekel v Celju: hudič se ravno zdaj v starem mestnem jedru naliva z grogom
Manhattan diši po karameli, Dunaj po cimetu, Mogadiš po vodici cvetov pomarančevcev, Istanbul po usnju, Dublin po šoti , Velenje po premogu ... Po čem diši Celje? Po žveplu.

Petra se je v sredo spraševala, kaj v Celju smrdi. Iz podatkov meteorološke službe razbrala, da gre za prašne delce in žveplo; že drugi večer zapored je bila v mestu in primestjih Celja najbolj v državi prekoračena njuna vsebnost v zraku.

Ampak tlačanom je očitno zase in za otroke malo mar, prirediteljem veselega decembra pa še manj.

Tako, kakor se je samo nekaj mam in očetov zgražalo nad malomarnostjo knezov z občine pri obveščanju javnosti in nato pri ukrepanju s težkometalno zemljo na igrišču vrtca na Hudinji, tako v dneh, ko je v mestnem središču zrak prekomerno zasmrajen in onesnažen, tlačanske malčke kakor teličke v klavnico vodimo v decembrsko Pravljično deželo na Glavni trg. Svežega zraka se tam že ne nadihajo, nasprotno, za vse življenje krepijo svoje respiratorne težave ...

Najprej sem pomislil, da po Celju kot običajno smrdi le po maščobi iz kebabov, izrabljenem olju ocvrtega krompirčka, po gnilem kislem zelju s tržnice ali po presladkanem kuhanem vinu. Pa ni bilo to.

Od bogvedikod, čeprav je pol kurišč v Celju že na plin, je smrdelo po žveplu. Tudi zato je razlaga. Če verjamemo celjski industriji, ki vztrajno ponavlja, da več ničesar podobnega ne izpušča v zrak, potem je treba izvor vonja po žveplu iskati drugod.

Kaj, če je po svetem Miklavžu, Božičku in še pred prihodom dedka Mraza v mesto zašel hudič? Ali pa je že Miklavž kakšnega peklenščka pozabil in hudič se ravno zdaj v starem mestnem jedru naliva z grogom?

Te dni so starši razpravljali na družabnem omrežju. Popisovali so nedeljski dopoldanski obisk v Pravljični deželi, kjer so tri pravljične vile poplesavale pred maloštevilnim otroškim občinstvom - samo trije malčki so jih gledali. Ampak mlade je vrag dobil šele, ko je uslužbenka organizatorja, Zavoda Celeia, nergajočim staršem odpisala, da če jim kaj ni povšeči, naj otroke odpeljejo v nakupovalna središča.

Lepa reč. Mesto okrasijo s kičem, kakor je bila tista kreacija sredi pešcone, ki so jo šele po protestih meščanov sneli z avtomobilske prikolice za prevoz cementnih vreč, neke odrasle babe odete v tančice plešejo na glavnem trgu, s fasad odpada omet, golobi serjejo z žlebov, obiskovalci mesta se lajšajo po haustorih, če nam kaj ni prav pa nas pošljejo k hudiču.

Morda so se mu tudi čarovnice pridružile ... Nič čudnega torej, da mesto zaudarja po žveplu. Nekoč je Celje po njem smrdelo zaradi fabrik, dandanes pa zaudarja zaradi knežjega fabriciranja neokusnosti in arogantnosti do tlačanov.



Tlačani in knezi: Vonj po mestu

Galerija sodobne umetnosti Celje, maj 2017, Iva Tratnik: iz serije Maske. Foto: Brane Piano

Prijavi sovražni govor