Tiskane izdaje
Denimo ta, da umirjenega upokojenca in dostojanstvene dame pred voliščem sredi evropskega mesta ne morejo napasti razjarjeni pripadniki posebnih policijskih enot. Denimo ta, da uradni Bruselj kljub notorični impotenci in hlačam, ki se ob prvem resnejšem ugrizu resničnosti napolnijo s smrdljivo tvarino, ne bi mogel odkrito podpreti nasilja države nad (lastnimi) državljani, ki so hoteli le izraziti svojo demokratično voljo. A točno to se je zgodilo. Presenečenje bi moralo biti le presenečenje.
Šokantni, na neke druge, očitno še kako žive čase spominjajoči dogodki iz Katalonije in strukturirana (ne)moč vse bolj le samim sebi namenjenih evropskih institucij bi morali biti natančno predvidljivi. Na voljo smo - in sem - imeli vse elemente, ki v skupnem seštevku ponujajo le eno podobo. Ta je totalitarna. Avtoritarna. Nedemokratična. Nazadnjaška. Temačna. Agresivna. Arogantna. Ignorantska. Nereflektirana. Razčlovečena. Mehanska. Topoumna. Nevarna.
Smrtno nevarna. Tako kot so smrtno nevarne iluzije, saj rahljajo obrambni okop. Fizični, intelektualni, etični, profesionalni, varnostni. Pripovedovali so nam zgodbo o Evropski uniji, ki je prostor demokracije, enotnosti, odprte družbe, dobesedne brezmejnosti, varnosti, solidarnosti, progresivnih vrednot. Sem ter tja je naivno oko lahko nekje nekaj takega za bežen trenutek celo ugledalo. Zaradi lakote po takšni, svobodni Evropi smo nasedli na fikcijo. Zopet - mar niso prav vse človeške civilizacije utemeljene na fikciji? Fikciji, ki umazano laže. Umazano laže o Evropski uniji kot prostoru svobode.
Lahko bi se vrnili do vojn na območju Jugoslavije. Lahko bi omenili (so)odgovornost EU, ki je dogajanje na Balkanu le »zaskrbljeno spremljala«, za genocid v Srebrenici. Lahko bi izpostavili evropsko sodelovanje v vojnah nekoga drugega v Iraku in Afganistanu. Lahko bi našteli številne grehe Unije, dobitnice Nobelove nagrade za mir, na Bližnjem vzhodu. Lahko bi omenili evropsko izsiljevanje Ukrajine in izbruh vojne, ki je sledil.
Lahko pridemo bližje, na ozemlje EU. V Grčijo, kjer je EU s pomočjo mednarodnih finančnih institucij in do obisti skorumpiranih domačih političnih elit v laboratorijskem poskusu uničila državo in družbo ter botrovala rojstvu neonacistične Zlate zarje, tretje največje stranke v grškem parlamentu, katere brutalnega nasilja nad priseljenci in begunci ter transparentnega poveličevanja tretjega rajha Bruselj ni niti poskusil obsoditi.
Lahko zaplujemo po Sredozemlju, ta hip največjem množičnem grobišču, kjer je od leta 2000 zaradi evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike umrlo več kot 30.000 ljudi. Samo lani 5500. Lahko se odpravimo na notranje in zunanje meje Unije - naleteli bomo na zidove, bodeče žice, vojaške in policijske patrulje. Meje se pospešeno vračajo. Tako kot (neo)nacisti v nemški parlament ter strah, rasizem in ksenofobija na ulice, a tudi v uradni diskurz in - dejanja.
Ne, dogodki v Kataloniji me (nas) ne bi smeli presenetiti. Še manj odziv Bruslja. Še najmanj nas z območja nekdanje Jugoslavije. To ni (bil) incident. To je modus operandi.
