To ni pesem za ples. To je političen song!

To ni političen song,
ni političen song!
Kar trdijo, ni res,
to je pesem za ples!
Vlado Kreslin

Mi bi lahko Kreslina tudi obrnili: To ni pesem za ples, to je političen song! Kajti v časnikarstvu, ki naj bi spremljalo in komentiralo družbena dogajanja, je težko še kaj skomponirati »za ples«. Vrnitev posmrtnih ostankov kralja Petra II. je seveda vse kaj drugega kot »ples«, bolj mora biti povod za razmišljanje. Če odmislimo vsa čustva v Srbiji, kjer si prizadevajo priti do vseh koščic družine Karađorđević, raztresenih po Evropi, je navsezadnje treba priznati, da je bil Peter tudi poslednji slovenski kralj. Tedaj smo bili Dravska banovina. No, lahko bi tudi Tita ovrednotili za kralja, ker je dejansko tako funkcioniral, vendar smo tudi njega zradirali iz slovenske zgodovine; Srbi pa so obremenjeni s svojo dinastično Zgodovino, čeprav so skoraj vse vladarje ali pomorili ali »dostavili« domov v krstah. Kaj hočemo, pač druge navade.

Mimogrede: Peter II. ni bil srbski, ampak jugoslovanski kralj. Miran Mejak, ki je dolgo in uspešno z Beogradom vodil pogajanja o nasledstvu, pravi, da je Peterček odnesel s seboj tudi za okoli 150 kg zlata, ki je potem pripadlo Sloveniji. Slovenski delež v sukcesiji je bil 16,39 odstotka. Ok, naše zlato naj bi bilo zdaj v Bernu, ampak dragi Slovenceljni, nikar se ne zanašajte na to. Bogvedi kje je?

Naša generacija baby boom iz petdesetih je ob dostavitvi Petrovih ostankov navdušena; naj se gredo na Dedinju svoj šov. Kosti so pomembne! V Kostanjevici pri Novi Gorici hranimo v sarkofagih ostanke Burbonov, pripadnikov francoske dinastije s stranskimi vejami v Španiji in Italiji, ki izhaja iz 10. stoletja. Starejša veja, t. i. dinastija Vaolois, je v Franciji vladala od 1337 do 1589, mlajša veja je vladala med letoma 1589 in 1830. Stranske veje so v Španiji vladale vse do leta 1931. Čudno, da se s temi kostmi ne ukvarja Jože Dežman, čudno je tudi, kako so Burboni zašli v Kostanjevico; Francozi bi jih seveda hoteli imeti doma in verjetno bi jim za poslednje zatočišče namenili Burbonsko palačo (sedež parlamenta) – a mi jih ne damo!

Hecno je, da tudi s kostmi Petra II. ni vse »čisto«. Umrl je v ZDA, v Libertyvillu pa so ekshumacijo v cerkvi sv. Save izpeljali v popolni tajnosti, kar je ogorčilo tamkajšnjo srbsko emigracijo. Po njihovem ni pravično, da se od posmrtnih ostankov kralja niso mogli posloviti njegovi soborci. Soborci? Kolikor vemo, je bil Peter kralj že pri enajstih letih, ko so v Marseillu ubili njegovega očeta Aleksandra, kraljevske posle pa je prevzel princ Pavle. Ko se je začela druga svetovna vojna, Petru nisi mogel zaupati niti bajoneta, zato so ga prek Aleksandrije (kajpak s celotnim državnim zakladom) »ekspedirali« v London. Tam je bil bolj ali manj na stroške Winstona Churchilla.

Angleži so bili bolj brihtni od slovenskih desničarjev in so mu svetovali približno takole: naj se Draža Mihailović, tedaj formalno vojni minister vlade v izgnanstvu, pridruži Titovim partizanom. Peter je v to moral privoliti, vendar je šel razvoj dogodkov svojo pot. Kaj hočete, tudi na Balkanu se jim je tedaj dogajala neke vrste »ulica«, po gozdovih, hribih, dolinah.

Nekega dne sem se znašel na Visu, kamor nas je, novinarje dopisnike iz Beograda, povabila Jugoslovanska vojna mornarica. Pokazali so nam skoraj vse: podzemne votline, v katerih so čemeli tanki, topove itd. Na vrhu nekega hriba so nam demonstrirali, kako obvladujejo celoten akvatorij in kako hitro lahko spremenijo lokacijo težkih topov, toda dva tovornjaka s topovi sta se zaletela in vse je bilo bolj tako … V Split smo se vračali s poveljniško ladjo Vis, ki bi jo lahko prehitel vsak motorni čoln. Naredil sem kardinalno napako in sedel tja, kjer je bil menda »rezerviran« sedež za admirala. Prišel je admiral Vilović, šef vojne mornarice, in povedal: Kdor zasede moj stol, plača pijačo za vse. Do Splita! Hudiča, barka pa se je zibala po polžje.

Vilović, nekdaj Titov pribočnik: No, zakaj smo vam na Visu pokazali vse tiste tanke, topove in težko orožje? Moja malenkost: Mar to pomeni, da prihodnja jugoslovanska vlada ne bo bežala v London, ampak direktno na Vis? Sledil je mučen trenutek tišine, potem pa krohot.

V tem je stvar: kam se znebimo (političnih) trupel in od kod se nam vrnejo? Morda celo kot zombiji. Kam naj se raztepe vsa t. i. politična elita na Slovenskem, ko ji bo »ulica« dokončno odrekla gostoljubje? Malo smo pobrskali po zemljevidu in našli vsaj nekaj zgodovinskih destinacij za može, brez katerih nam zdaj očitno ni živeti, vendar biologija ne pozna usmiljenja. Korzika? S Korzike se hitro pride nazaj v Pariz. Sv. Helena? To je sicer dovolj daleč, vendar malce nehumano, ker gre za skoraj 20 tisoč kilometrov oddaljen otok od Afrike, na otoku so imeli Britanci med bursko vojno veliko koncentracijsko taborišče za ujetnike. Britanci, kaj pa Haag?

Kaj pa sv. gora Atos, grški polotok vzhodno od Soluna, na katerem je bilo nekdaj kar dvajset velikih samostanov? Za vsakega slovenskega politika bi se našel kakšen ali pa vsaj »celica«. No, malce smešno bi bilo naše politike ponujati samostanom na Atosu. Tam imajo vendarle svoj ponos.

Politike so nekdaj »reciklirali« tako, da so se jih znebili na Korziko, na Sv. Heleno ali jih preprosto obglavili. Pomembna izjema je bil Sokrat, ki ga je čakala jadrnica, da bi odplul iz Grčije, a je v »zaporu« raje popil smrtonosno trobeliko, da se je poslovil od vsega skupaj. V sedanji Sloveniji ni pričakovati, da bi kdo popil trobeliko, nasprotno, oblastniki se – proti vsakemu zdravemu razumu – oklepajo še zadnjih bilk; zanje ni ne atlantskih ne sredozemskih otokov, kamor bi se jih dalo »pospraviti«, preprosto – tu smo! Politično prizorišče še nikoli ni bilo tako kontaminirano z ljudmi, ki preprosto nočejo oditi, četudi uživajo samo še 16 odstotkov javne podpore. Je to predmet za politologijo ali za psihiatrijo?

Se Slovenci sploh zavedajo, da jih izsiljuje en sam človek, ki so ga zapustili celo tisti, ki so ga pomagali ustoličiti? Da 16 (fanatičnih) odstotkov lahko prevlada nad vsem drugim in da je država posledično v krizi demokracije, kakršne še ne bilo. Milan Kučan in tedanja zveza komunistov sta mirno predala oblast, tokrat pa je oblast JJ nekaj svetega, nekaj nad vsem. Zgodovina se je obrnila v svoje nasprotje, kar se ji pogosto zgodi. Nenadoma smo v okoliščinah, ki jih je težko definirati, morda s tridesetimi leti Nemčije, vendar se je tedaj Vodja povzpel na oblast povsem legitimno. Nemci pač. Zdaj pa?

Kam naj vsi skupaj gremo? Na Madagaskar?

En korak v levo stran, en korak v desno stran. En korak za akcijo, drugi za reakcijo, poje Kreslin.

Mi smo za političen song!