Poletje spet zdej k nm prihaja,

an spet regres sem dobil,

za moj dopust mi družba daja, ojej, jej,

en sam samcat milijončk ušiv.


Iztok Mlakar, nagrajenec Prešernovega sklada, se je za ušiv milijonček (dinarjev) odločil za Palmo de Cocco. Tam je menda čudovito, celo predsednik Loco Loco se zna poveseliti. Da o Kreolkah niti ne govorimo. Po zemljevidu je zaman iskati Palmo de Cocco, vsekakor pa ne na zemljepisni širini približno 45° N in dolžini približno 15° E. Angleži so nas s to butasto »konfiguracijo« zemeljske oble z vzporedniki in s poldnevniki povsem podrli: mi na vzhodu?! Sebi pa so ti frajerji natančno skozi Greenwich dodelili točko 0. Nič. Niso ne na vzhodu ne na zahodu. Bogseusmili, celo On si ne bi tega drznil. Ali vedo, da je bil član Royal Society sam Janez Vajkard Valvazor z Bogenšperka? Ki si niti približno ne bi domišljal, da lahko sčrta poldnevnike in vzporednike po globinah Postojnske jame.

Dogodki zadnjih dni so pokazali, da si bo verjetno res treba oprtati malhe in nekje na Punti v Piranu ali na Debelem rtiču štopati za Palmo de Cocco. Namreč: na zemljepisni širini 45° in približni dolžini 15° se niti za kulturni dan ne znajo domeniti, v republiki Palma de Cocco pa se menda da veseliti vseh 365 dni v letu; če je dovolj veselo, se mimogrede dogovorijo za še nekaj dodatnih dni.

Neka bralka mi je navrgla, da preveč citiram, kar je verjetno res, vendar si ne smemo domišljati, da lahko pišemo samo iz svoje glave, ne upoštevaje bogate kulturne zakladnice naših prednikov. Ki bi jih nekateri kar zradirali s koledarjev. Prav zato si bom dovolil citirati prijatelja C. L. Sulzbergerja (naslov knjige: Sedem celin in štirideset let), da bi ponazoril krizno območje na točki 45° N, 15° E. »Šulc« je bil poročevalec New York Timesa, a v bistvu mnogo več od tega.

Skratka: »Leta 1939 sem odpotoval iz Albanije z avtobusom od Tirane do Elbasana. Dolge ure me je premetavalo po blatni cesti, ko sem sedel tesno ob kmetu v jopiču iz ovčje kože, z belo kapo na glavi in s pihalnikom v roki, s katerim me je kar naprej drezal v rebra. Nisem se mogel odmakniti od njega, zakaj poleg mene na drugi strani je bila nesrečna koza.«

Kako bi Sulzberger leta 2012 opisoval potovanje po zemljepisni točki 45° N in 15° E? Na eni strani kmet, na drugi strani koza. Kajti politiki so državico (plemensko skupnost?) spridili do nerazpoznavnosti. V nekih časih je bil kulturni praznik dogodek za vse, ne le za pionirčke; navsezadnje so ga razglasili že leta 1945. Za primerjavo: Cerkev se je »spomnila« Marijinega vnebovzetja šele pet let pozneje, je pa ta praznik (?) že vkovan v granit. Zdelo se je, da smo s tem vrtiljakom praznikov že končali, vendar se, kot kaže, politiki in duhovščini še kar vrti v glavi.

Oboji so ljudi na točki 45° N in 15° E spravili na eno najnižjih točk. Prebivalstvo že od druge svetovne vojne in povojnega zategovanja pasu ni bilo tako v škripcih; ni treba gledati dragih avtomobilov in krasnih punc, bistvo je v uničevanju in razprodaji industrije (delovnih mest), v neke vrste tihi pavperizaciji, zlasti mladih, ki nimajo delovnih mest, kaj šele priložnosti za »preboj« v življenju. Kaj šele priložnosti za družino, ki postaja sveta, tako kot tiste Marije, ki jih nosijo po neapeljskih ulicah. Tam pa toliko smeti, da je džungla proti urbaniziranemu okolju kot Michelangelova slika.

In kdo je takšno klavrno stanje zagrešil? Politiki. Tisti, ki so sprva govoričili, da nam je vrh glave »partijske« nomenklature, ki da je nesposobna in preživeta, zdaj, po dveh desetletjih in več, pa jim ne pade na misel, da se vse ponavlja. In tako komisije in komiteje (ministrstva) zamenjujejo kar na svojih partijskih sestankih. George Orwell, Živalska farma: »Debelinko pa je bil zaposlen tudi z organiziranjem različnih živalskih komitejev. Pri tem je bil neutrudljiv. S kokošmi je ustanovil Komite za proizvodnjo jajc, s kravami Zvezo čistih repov in z različnimi drugimi živalmi tudi Komite za prevzgojo tovarišev, ki je bil namenjen prevzgoji podgan in zajcev …«

Če tu ne opazite podobnosti s točko 45° N in 15° E, vam bog pomagaj. Na omenjeni točki se prav zdaj ubadajo s tem, kako (za javnost) zmanjšati število komitejev, kako razprodati še tisto malo tovarn, ki so ostale, kako čim bolj zategniti pasove. Skratka, drobna politična opravila. Pomembno pa je, da ni več debate o pravih vzrokih krize in da ni nobene »civilne družbe«, ki bi ji kaj takega prišlo na um. Torej apatija, predanost »usodi« v pričakovanju boljših časov.

Ne bodimo naivni, t. i. boljši časi so vselej z obljubami tlakovana pot k Danteju in njegovemu podzemlju. Družba, ki se ukvarja samo še s številom komitejev, je uradniška družba, čeprav ne s črnimi narokavniki, zato pa z vso možno politično sprijenostjo. Tistih 800 milijonov ali milijardo, kar bo treba letos »prišparati«, tako kot v času Milke Planinc, tako sploh ne figurira kot glavni problem – čeprav se utegne izkazati, da je za tem še mnogo globlja brezen. Grški Had, podzemlje. Naše podzemlje je politična »elita«, ki ni sposobna upravljati države. Niti točke 45° N, 15° E.

To, kar se je bilo na tej točki po izrednih volitvah primerilo, ni štrena iz pričakovanih parlamentarnih procedur, temveč bi moralo biti izhodišče za temeljitejši premislek. Nova revija, revija 2000 itd. so se po navadi spomnile vsake obletnice slovenske samostojnosti. Recimo resetirana 45° N, 15° E. Toda tokrat nič! Stvar je v krizi, t. i. civilna družba pa niti ne zameketa. Kot da lahko vse skupaj prepustimo (zaupanja vrednim) politikom. Očitno je, da se je neko pomembno zgodovinsko obdobje izpelo.

Sta v krizi tako »elita« kot ljudstvo? Recimo, da kar oboji. »Elita« nima niti toliko sramu, da bi priznala, kam nas je zavozila, se pa kar naprej obnavlja in reciklira; ljudstvo pa je verjetno prav tisto, kar si je upal Janez Stanovnik izustiti v Dražgošah. Mimogrede: to je spisal Ivan Cankar, ki so ga že odpisali. Zdaj je očitno na vrsti za križanje France Prešeren. Kultura se vrača v (fis)kulturo, med telovadne veščine, kar smo kot pionirčki že doživeli. Vrača se torej kaj? Socrealizem ali nacionalni socializem? Ali kar vse hkrati. A bistveno je, pomirimo se, da premoremo imenitno »elito«, ki nas je sicer pahnila v brezno, a ji toliko močno zaupamo, da nas bo od tam tudi izvlekla. Sedanja vlada na točki 45° N in 15° E bo v tem gotovo uspešna.

Pa pejmo z Iztokom Mlakarjem na Palmo de Cocco, republiko za samo fejst ljudi.

Tam se da živet tudi sz moju plaču,

če res jest enkrat bm šou,

ma od tm se nankar v sanjah ne bom vraču,

e ben kartoline be vse vm bom poslou.

Foto: Jure Eržen/Delo