Trendi: Dobro ime

V slovenski zunanji politiki je malo lepih zgodb. ITF, ustanova za krepitev človekove varnosti, bolj znana kot sklad za razminiranje, ki ta mesec praznuje petnajstletnico, pa je priznana in spoštovana. V zaznavi večine Slovencev so diplomacija odnosi s sosedi, predvsem s Hrvaško; celota zunanjepolitičnega instrumentarija, z mednarodno solidarnostjo, pravičnimi rešitvami in človekovimi pravicami, jih ne zanima. Toda v svetu je Slovenija prepoznavna in vredna zaupanja med donatorji po mehanizmu za odstranjevanje min, podobno vzbuja spoštovanje projekt visokospecializirane pomoči palestinskim otrokom. V času, ko nas Evropa pozna kot zgodbo, ki naj bi sledila cipski, in nasploh po izvozu slovensko-hrvaškega spora v Evropski uniji, se je vredno ozreti na paradnega konja zunanje politike. Vprašanje je, zakaj jih nimamo več.

Leta 1998 ustanovljeni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min, ki je v poldrugem desetletju presegel geografske in vsebinske meje, je redek primer uspešne zunanjepolitične niše. Ima prepričljivo statistiko: zbral je 376 milijonov dolarjev, očistil 123 milijonov kvadratnih metrov onesnaženih območij, deluje v 18 državah. Administrativni delež je nizek, skoraj celotne donacije so namenjene projektom. V Deloittovi reviziji ima med slovenskimi institucijami na področju mednarodne razvojne pomoči najnižje skupne stroške dela in režijske stroške delovanja.

S krizo je pridobivanje denarja težje kot kdaj prej, ITF dodatno bremeni dvoumen status; ker ni mednarodna organizacija, nima dostopa do evropskih sredstev in novih virov financiranja. Povrhu je v času prejšnje garniture kazalo, da je tudi sklad za razminiranje naletel na mino; da zaradi radikalne štednje morda ne bo obstal. Direktor leve provenience, ki ni ugajal desni garnituri, je značilen tukajšnji kolorit, a smo pri širšem vprašanju nerazumevanja samega projekta. V prostoru, kjer je malo nesebičnih idej, bi očitno brez pomisli uničili enega najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov, referenčno mednarodno institucijo na svojem področju. Ob tem je pomembno še, zakaj je ustanova osamljen primer te vrste. Bivši zunanji minister je na vprašanje odvrnil, da je idej veliko, znanja nekaj, časa premalo. Prvi diplomat Žbogar je tri četrt časa posvečal Hrvaški.

Zdaj, ko se na Slovenijo lepi zgodba neuspešne države, ko je skoraj pred tem, da bo morala zaprositi za finančno pomoč, nakar bi se je polastila trojka, ni prav veliko, kar v Uniji vedo o nas. Razen polizdelkov Slovenija izvaža v Evropo samo spore s Hrvaško. Spoštovanje ni kategorija, s katero bi se veliko ukvarjala, in v Evropi ga nima veliko. Edino, po čemer smo vedno izstopali, je bilo obremenjevanje z nerešenimi sosedskimi problemi in razkazovanje, da nikoli ničesar ne znamo urediti sami. Zadnji prizor, nenavadna ubranost državnega zbora ob ratifikaciji hrvaške pristopne pogodbe z Unijo, ki je brez glasu proti odprl vrata Hrvaški, je bolj zaigran kot stvaren. V ozadju ostaja dvostranski odnos brez zaupanja. Težko je pričakovati, da bi se vprašanje LB kdaj rešilo drugače kot s pomočjo tretjega.