Trendi: Dolgo vroče poletje

Doživel je še en boleč poraz. Nedeljske lokalne volitve in deželne volitve pred dvema tednoma so bile za Mattea Renzija in njegovo stranko šokantne. Poraz v Liguriji in rezultat v Benetkah sta alarmni znak, da njegova priljubljenost vztrajno kopni. Najmlajši premier v italijanski zgodovini, vihrav in bahav in tisti, ki ga vedno razganja od optimizma, je še nedolgo tega obljubljal obnovo leve sredine. Vedno je bil solist, zdaj je sam.

Med evropskimi voditelji v Parizu, Madridu in Londonu, ki jim za vrat dihajo stranke, uperjene zoper establišment, je bil italijanski ministrski predsednik dolgo videti redka politična žival. Znal je ugajati in brzdati javno nezadovoljsvo. V sklerotičnem italijanskem političnem sistemu je bilo že samo njegovih 40 let videti nepopisna prednost. Italija je naveličana starcev na oblasti. Godil ji je vitalni premier, ki je sporočal, da prihodnost pripada mladim in obljubljal, da bo razgradil okostenele politične strukture, spremenil sistem od znotraj. Kakor pred njim Tony Blair in Bill Clinton je za mnoge obetal korak naprej za tradicionalno levo sredino, za politični glavni tok, ki lahko ostane relevanten.

Renzi liže rane po volilnem polomu. Ne more se več pretvarjati, kot pred kratkim, da izzid ne šteje, dva zaporedna rezultata nakazujeta spremenjeno politično krajino in okrepljeno opozicijo. In nič več ne drži, da se ne spreminja veliko: za vlado, za stranke in še posebej za Demokratsko stranko. Ne samo volilna abstinenca, najnevarnejši signal za premiera pomeni koalicija zoper njegove Demokrate. Sporočilo je naslednje: desnica je zmagovalna, kadar je združena. Gotovosti ni več, premier ne more biti miren. Leva sredina je izgubila svoje zgodovinske regije, denimo Ligurijo, utrpela je poraz v Umbriji, poražena je bila v Venetu, pri čemer je izgubila mesto, kakšno so Benetke, pa tudi Arezzo.

V beneški laguni se je pravzaprav končalo neko obdobje. Izguba Benetk ni samo močan udarec za levico, obenem odraža preobrat, kakršnega na italijanskem volilnem zemljevidu ni bilo. Skoraj šestdeset let so Italijani volili na bolj ali manj enak način, analizira v Corriere Aldo Cuzzoli. Menjavali so se voditelji in stranke, razmerja med levo sredino in desno sredino pa so ostajala enaka. Leta 2008 je demokratska stranka Walterja Veltronija dobila enak odstotek glasov kot komunisti Enrica Berlinguerja v osemdesetih prejšnjega stoletja – s kakšnim delavskim glasom manj na severu in kakim klientelističnim več v Rimu ali Neaplju. Še nikoli doslej pa niso padle trdnjave severa: odkar več kot dvajset let obstajajo neposredne županske volitve, so Torino, Genova in Benetke vedno imele levosredinskega župana.

Poleg tega na premiera čedalje bolj pritiska begunska kriza v Sredozemlju. Tačas ima Matteo Renzi pred seboj težke tedne: priseljenske razmere se zlahka prevesijo v neobvladljive, včeraj je afriške begunce v limbu pri Ventimiglii, potem ko je Francija zaprla mejo, razgnala policija. Železniška postaja v Milanu je postala pribežališče migrantov, pred rimsko avtobusno postajo Tiburtina taborijo begunci. Udobno obdobje, ko se je premier zdel varen v kopreni svojega optimizma, je mimo. Ne bo imel ravno mirnega poletja.