Trendi: Erdoğanova kriza

Pred nizom treh volitev je turški premier v najgloblji politični krizi v desetletju.

Objavljeno
14. januar 2014 18.59
TURKEY
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Turčija je pred tripartitnimi volitvami. Letos bodo lokalne in predsedniške volitve, prihodnje leto tudi parlamentarne. Pomembne politične izbire prihajajo v času, ko se je spopad vrednot zaostril; polarizacija med islamisti in sekularisti je velika, demokracija krhka. Lani so državo zajeli množični protesti, njihovo središče je bil osrednji carigrajski trg Taksim, o katerem Orhan Pamuk pravi, da je od nekdaj bojno polje turške identitete; Erdoğan je odpor brutalno zatrl. Tačas Turčijo pretresajo korupcijski škandali v premierovem vladnem in družinskem krogu. Tik pred volitvami je Recep Tayyip Erdoğan v najgloblji krizi v enajstih letih, odkar je na oblasti.

Kot običajno trdi, da je za vse kriva mednarodna zarota. In vendar aktualni konflikt z gibanjem islamskega klerika Fethullaha Gülena, podobno kakor junijske demonstracije, razgrinja globoke politične in kulturne napetosti današnje Turčije. Ni videti, da bi do pred kratkim vsemogočnemu ministrskemu predsedniku bilo do nadaljnje demokratizacije in avtonomije državnih institucij.

Še nedolgo tega je imel tako rekoč vse: močno, petodstotno gospodarsko rast, v preteklem desetletju se je bruto domači proizvod povečal za več kot 45 odstotkov, medtem ko je Evropska unija tonila v krizo, je bila Turčija eno najbolj obetavnih gospodarstev; priljubljenost doma, kjer je dobil troje volitev zapored, in spoštovanje v tujini, ker je bila njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) motor reform. Uspešno zunanjepolitično zgodbo, z lego med Evropo in Azijo je samozavestna, ambiciozna država razkazovala svoj edinstveni geopolitični, geostrateški položaj. Med arabskimi revolucijami je bila videti kot svetilnik, bližnjevzhodnemu in zahodnemu svetu je kazala, da islam in modernost nista nezdružljiva. Nakar sta opešali ekonomija in diplomacija, zdaj pa ni več niti politične stabilnosti, ki je bila eden največjih adutov Erdoğanove Turčije. Nestabilnost je postala nova normalnost.

Bližajoče se volitve v Istanbulu so zato več kot samo lokalne. V glavnem mestu Ankari na vsakem koraku vidiš, da je umetno zgrajena prestolnica, dejansko srce Turčije pa je 15-milijonska metropola Istanbul, kjer je politično kariero kot župan začel aktualni predsednik vlade. Njegova stranka je mesto precej spremenila, obupno napako pa je naredila, ko se je 2013. odločila, da se bo z načrti za preureditev parka Gezi zoperstavila volji ljudi.

V času korupcijskih škandalov je vsa pozornost usmerjena k marčnim volitvam in spopadu premierove stranke s sekularnim, liberalnim nasprotnikom. Negotovo je, kdo bo zmagovalec. Poraz vladajoče AKP v največjem turškem mestu bi vsekakor ogrozil predsedniške ambicije Erdoğana kasneje letos, rad bi ostal na čelu politike do leta 2023 in stoletnice moderne turške države.

Še lani, tik pred demonstracijami, se je zdela njegova zmaga zagotovljena. Zdaj je vse drugače. Edoğanova desetletna vladavina je na razkrižju.