Trendi: Iskanje Evrope

Mesec dni pred vstopom druge postjugoslovanske države v Evropsko unijo je bil Zagreb prizorišče razprav o prihodnosti Unije in njenih alternativah. Subverzivni festival je zaobjel širok razpon tem: politično fragmentacijo Unije, ekonomsko opustošenje, nedemokratičnost znotraj institucij, ki se imenujejo demokratične, evropsko periferijo, vključno z zunanjo, ki jo predstavljajo države tako imenovanega Zahodnega Balkana. Hrvaška je primerna lokacija za razmislek o tem, kam gre Evropa. Z njeno pridružitvijo se meje Evrope pomikajo proti Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori, čeprav je osemindvajseta članica tačas videti tudi zadnja. Hrvaška postaja članica EU v najslabšem možnem času.

Znamenja tega je opaziti pri njej sami. Še preden se je formalno pridružila klubu, v katerega si je dolgo želela, je pošlo vse navdušenje. Čeprav zase ne vidi opcije zunaj evropske povezave, celo propagatorji vstopa nimajo povedati ničesar, državljani o prednostih in slabostih vedo malo. Članstvo je bilo vedno razumljeno kot zunanji korektiv nefunkcionalne domače politike. Zdaj se kot nefunkcionalna kaže evropska politika, ki ne zna ukiniti varčevanja, raje ukinja demokracijo. Hrvati z negotovostjo opazujejo dogajanje v Grčiji, Španiji, Italiji in Sloveniji, dvomov o postdemokratični Evropi je čedalje več. Nobena država ne more več sama reševati svojih težav, hkrati je evropski okvir uničujoč. Pomenljiv odraz odnosov z Unijo so bile evropske volitve prejšnji mesec, prve v hrvaški zgodovini. Simbolno dejanje, pravzaprav dobrodošlica, se je izteklo v polom. Udeležba na volitvah v evropski parlament je bila 20-odstotna.

Splahnela je tudi večna naslada, ki smo jo pred desetletjem doživeli sami: za državo s tega konca celine je vstop v Evropsko unijo vselej odmik od Balkana, tako rekoč prestop civilizacijske črte, in to narcisoidno identifikacijo Slovenci dobro poznamo. S krizo ni nič več, kot je bilo. V razgretih razpravah kina Evropa smo večkrat slišali, kako je Hrvaška pred vstopom kot bolnik, soočen z dvema slabima diagnozama, ena in druga je uničujoča. Obenem celotno delovanje Unije spominja na zdravljenje na smrt bolnega, zanj nobena terapija ni odrešujoča.

Hrvaška je na istem kot ostala Evropa. Evroskepticizem je povsod. Celo na Poljskem, ki jo je kriza blago prizadela, in celo v Bolgariji, kjer so nedavne volitve potekale brez evropskih tem. Povsod na evropskem vzhodu je Evropa še ena od iluzij, izgubljenih med tranzicijo po padcu komunizma. Na celini, ki je vedno imela težave z definiranjem svojih meja, kakor da se ta zagata rešuje sama od sebe. Večina kandidatk je opustila evropske sanje: Islandija je pred kratkim spet izvolila garnituro, ki jo je pripeljala do bankrota, in noče nadaljevati pristopnih pogajanj. Ukrajina se ne more odločiti glede približevanja Uniji. Turško javno mnenje se je obrnilo proti EU. Evropski politični, ekonomski in socialni pretresi niso ostali brez učinkov na države v čakalnici. Morda pa bo Hrvaška zadnja nova članica.