Tiskane izdaje
So se Združene države dovolj spremenile, da lahko izvolijo žensko? Vprašanje v podtekstu ameriške predsedniške kampanje je, ali je leto 2016 tisto, ko bo Hillary Clinton prekršila pravila. ZDA veljajo za domovino pravic, pa vendar so bistveno manj odprte za ženske, kot je videti. Američani se še vedno zdrznejo ob misli, da bi Ovalno pisarno zasedla ženska.
V zdajšnji kampanji je veliko mizoginije. Toda ne gre samo za Donalda Trumpa, gre za dolgo zgodovino, zaradi katere ostaja za mnoge ameriške bele moške ideja predsednice v Beli hiši nesprejemljiva. Vredno je spomniti: v predsedniških nominacijah so vedno skoraj izključno moški. Celo Barack Obama, znanilec spremembe, ni izbral ženske za svojo podpredsednico, temveč starejšega belca. In vemo, tudi iz tukajšnjih izkušenj, bistveno lažje je medijsko ubiti političarko kakor politika.
To, s čimer naslavljajo nekdanjo ameriško zunanjo ministrico, pa ni izumljeno izrecno zanjo, je zgodovinski seksizem, rezultat stoletja dolge kampanje poniževanja in odrekanja pravic ženskam. Poznamo karikature sufraženk: značilno so jih upodabljali kot groteskno spačene figure, predstavljane so bile kot grožnja in možače, obenem so jih obravnavali kot tako rekoč fizično prešibke, da bi oddale svoj volilni listič. Značilna vinjeta je recimo, ko se petelina posmehujeta kokoši in njenemu petelinastemu imitiranju: »Ah, kaj si misliš o stari sufražetki, ki kikirira?« Kampanja proti podelitvi volilne pravice ženskam je strašila, da se »lahko zgrne zlo«, v kolikor dobijo volilno pravico.
Interparlamentarna unija (IPU) je v svojem aprilskem poročilu razvrstila države glede na zastopanost žensk v parlamentih: Združene države so se z 19,4 odstotka žensk uvrstile na 97. mesto. Ne samo za Bolivijo, Švedsko, Finsko, Islandijo, temveč tudi za Alžirijo, Sudan, Moldavijo in Bangladeš. Prva guvernerka kake ameriške zvezne države, Nellie Tayloe Ross, je prisegla šele leta 1925. Ženske so si priborile volilno pravico komaj po prvi svetovni vojni, po stoletnem boju, nasilju, spopadanjih: najprej v posamičnih državah in včasih na omejeni podlagi, prvič 1869. v Wyomingu, na vsenacionalni ravni leta 1920. Korenine tega, kar opažamo danes, so dolge.
Združene države Amerike je močno zaznamoval rasizem, rasizem v ameriški družbi pravzaprav ni nikoli pojenjal. Vprašanje ostaja, ali je premagan ali je zgolj spremenil pojavno obliko. Jim Crow zakoni, ki so vključevali de iure segregacijo na vseh javnih prostorih, so bili ukinjeni leta 1965, slednje pomeni odpravo rasnega razlikovanja. Štirinajsti amandma k ustavi, ki je volilno pravico razširil na vse državljane, ne glede na raso, barvo in prejšnje pogoje suženjstva, je bil sprejet leta 1870; čeprav ustavno dopolnilo ni zaživelo tako rekoč celo stoletje. Amandma, ki je ženskam omogočil udeležbo na volitvah, jim dal pravico do izbire svojih predstavnikov na položajih odločanja, pa je bil sprejet leta 1920 – torej pol stoletja kasneje.
Zato je še kako smiselno vprašanje: Je bila zmaga temnopoltega predsednika leta 2008 bolj revolucionarna kot bi bila letošnja izvolitev bele ženske? Niti ne.
