Trendi: Na barikadah

Povsod odmeva to isto sporočilo o teptanju demokracije.

Objavljeno
17. december 2013 17.44
UKRAINE
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Tačas so barikade najvišje v Ukrajini. Dolgo je veljala za sivo cono med postsovjetskim prostorom na vzhodu in demokratičnim sosedstvom na zahodu, zdaj je Kijev prizorišče proevropskih demonstracij. Dve desetletji po padcu Sovjetske zveze in ukrajinski samostojnosti hoče država, razpeta med Evropo in Rusijo, vsaj upanje za »normalno življenje v normalni državi«. V enaki meri je ekonomsko vezana na Moskvo in EU, težko zapre vrata eni ali drugi, a ljudje so na ulicah, ker si nočejo vzeti pravice do evropske prihodnosti. Kijevski Trg neodvisnosti je zabarikadiran z vrečami, polnimi snega, pregradami iz železnih palic in lesa, ljudmi, ki vztrajajo. To je samo zadnja v nizu letošnjih demonstracij in čeprav so razlogi za odpor različni, smo 2013. ljudi na barikadah gledali povsod.

Živimo v času protestov, ki jih poganja globalno nezadovoljstvo. Brezposelnost, korupcija, državno varčevanje, cene hrane in javnih storitev so na različnih koncih sveta prignali na ulice milijone ljudi. V Braziliji so se v največjih demonstracijah v zadnjih dveh desetletjih državljani uprli porabi javnega denarja za megalomanske športne projekte, protest je prerasel v množično socialno gibanje, kar je pomenljiv opomin za celotno latinskoameriško levico. V Istanbulu je odpor proti načrtom v mestnem parku Gezi prešel v spopad vrednot in razgalil globoko razklano turško družbo. Državljanska gibanja so pretresala številna mesta, čeprav imajo protesti mnogovrstne vzroke. V Evropi so državljani zasedli ulice zaradi drastičnih varčevalnih ukrepov, v Sao Paulu zaradi cen avtobusnih vozovnic in slabih javnih servisov, v Indoneziji so se uprli zvišanju cen goriva, v Bolgariji nepotizmu. Toda podobno kakor leta 1848, 1968 in 1989 imajo protesti v različnih okoljih veliko skupnega. In čeprav ni videti, da bi kaj dosegli, je politika vse bolj pod pritiskom ulice.

Vsenaokoli opažamo, kolikšen je konflikt med etablirano elito in družbo. Odpora ne organizirajo več sindikati, kot nekdaj, protestni ritem pospešuje tehnologija. Tako na latinskoameriški celini kot v Istanbulu se demonstranti organizirajo s pomočjo socialnih omrežij, ko vmes brutalno poseže policija, so stvari nemudoma na twitterju. Pravi razlogi pa niso v tehnologiji, temveč v demografiji. V Turčiji se je število diplomantov v zadnjem desetletju povečalo za skoraj deset odstotkov in ustvarilo generacijo, ki se upira konservativni premierovi vladavini. V Braziliji je novi srednji razred nezadovoljen, namesto športnih stadionov hoče več politične participacije.

Prizor, ki se je nemara najbolj vtisnil v spomin, pa niso silovite množice, ki so polnile ulice, temveč človek, ki je negibno stal na istanbulskem trgu Taksim. Tihi protest, ki ga je uprizoril turški umetnik Erdem Gündüz, je bil glasen, postal je obraz nasprotovanja turški vladi, njegov pasivni odpor je pokazal, kako lahko strese državo dostojanstven odpor posameznika in kako država ni več vsemogočna. Povsod odmeva to isto sporočilo o teptanju demokracije.