Trendi: Os evroskepticizma

V Ameriki je finančna kriza spodbudila čajankarsko gibanje, v Evropi je kriza evroobmočja dala zagon evroskepticizmu in populizmu. Tolikšnega dvoma v integracijo ne pomnimo, izmerile ga bodo majske volitve. Že kako leto je govora samo še o »parlamentu, ki sovraži samega sebe«, o evroskeptikih, ki bodo spodkopavali EU od znotraj. Politična »elita« v Bruslju je strnila vrste in stopnjuje strah pred »ekstremisti«. Toda večina Evropejcev, kažejo ankete, bo volila politični center, poleg tega bodo evroskeptiki razdeljeni. Težko si je predstavljati, da bi govorili z enim glasom.

Dilema ostaja, ali je lahko evroskepticizem v evropskem parlamentu za staro celino bolj uničujoč kot so za Združene države čajankarji. Ti zadnji navsezadnje ne dvomijo v sam ameriški kongres, vtem ko evroskeptiki prevprašujejo obstoj Evropske unije kot take in nasprotujejo parlamentu, v katerega bodo izvoljeni. Vodilna evroskeptika in populista Marine Le Pen in Geert Wilders, oba predstavnika skrajne desnice in od nedavna zaveznika, pripovedujeta, da je treba Evropejce rešiti Evrope in preprečiti »čedalje tesnejšo unijo«. Njun cilj je, kot sta na skupni tiskovni konferenci napovedala konec preteklega leta, osvoboditi celino »evropske elite, birokratske pošasti iz Bruslja«.

In vendar se je treba spomniti, kako zelo pisane so evroskeptične barve. Levo od sredine sta Siriza in nizozemski socialisti, pri čemer se prve kanclerka Merklova ne boji, saj ne prevprašuje evra in lahko zmaga edinole v Grčiji. Na desni je združba nadvse heterogena. Tu se drenjajo vsi: najbolj skrajno na skrajni desni so grška Zlata zora, madžarski Jobbik in bolgarska ultranacionalistična stranka Ataka; zelo blizu njih so francoska Nacionalna fronta, nizozemski in avstrijski svobodnjaki ter italijanska Severna liga. Na desno, vendar ne skrajno desno, se umeščajo britanski Ukip, flamski nacionalisti Vlaams Belang, švedski Demokrati, Danska ljudska stranka in Pravi Finci. Bliže desnosredinskim, konservativnim vrstam so denimo poljska stranka Pravo in pravica, britanski konservativci, češki Ano; kot člani politične grupacije Evropskih konservativcev in reformistov veljajo za »mehke« evroskeptike, drugače kakor desnosredinska ljudska stranka, so skeptični do »več Evrope«.

Onkraj napovedanega sodelovanja francoske Nacionalne fronte in nizozemskih svobodnjakov bodo evroskeptiki in populisti težko sodelovali. V zadnjem času se je sicer zvrstilo nekaj raziskav, ki nakazujejo, da je med njimi manj razlik, kot je videti; skrajnodesni evroskeptiki, češ da imajo nemalo skupnih vrednot, potencialno so pomemben parlamentarni blok. In vendar protievropski zvezi Le Pen-Wilders primanjkuje številčnost. Za formalno oblikovanje skupine je potrebnih 25 evroposlancev iz najmanj sedmih od 28 držav članic Unije. Računata lahko na Severno ligo Mattea Salvinija in svobodnjake Heinza-Christiana Stracheja, pa na belgijske in švedske trde nacionaliste ter še koga. A to ni dovolj, brez Nigela Faragea bo težko. Os evroskepticizma je močna, kolikšen bo njen vpliv v EU je negotovo.