Trendi: Ples skrajne desnice

In vemo: pošlo je upanje, da bi Evropska unija ekstremizme osamila.

Objavljeno
08. april 2014 14.55
Posodobljeno
09. april 2014 09.00
Saša Vidmajer, zunanja politika
Saša Vidmajer, zunanja politika
Je država, kjer se je že vse zgodilo. Populistični, revanšistični, protievropski voditelj je na oblasti od leta 2010, v nedeljo si je zagotovil ponoven štiriletni mandat. Fašistična in antisemitska opozicija, ki ima močan vpliv in pomeni priročen alibi za desno politiko, je na parlamentarnih volitvah dobila prek 20 odstotkov glasov. Članica EU je v minulih štirih letih sprejela novo ustavo in niz zakonov, ki so predrugačili demokracijo in revolucionirali Madžarsko, ukinili neodvisnost vej oblasti, omejili svobodo medijev, onemogočili vsako opozicijo. Madžarski premier Viktor Orban uteleša trend, ki je drugod rahlo bolj sramežljiv.

Tačas je v ospredju Ukrajina, vsa pozornost je usmerjena na ruskega predsednika. Skoraj bi že pozabili, da tudi tu, sredi Evrope, politik, ki se hrani z nacionalizmom in revanšizmom. Dvojica Putin-Orban si je podobna, slednji je za prvega večkrat rekel, da je njegov vzor. Ko je pred štirimi leti avtorirarni madžarski predsednik vlade premočno zmagal, je brž pokazal, kako je, če ima vso moč in nič samoomejevanja. Opazovali smo Orbanovo Madžarsko, zdela se je kot zlovešča napoved tega, kar čaka srednjo- in vzhodno Evropo. Bivša komunistična krajina je navsezadnje ta, kjer se je zgodila »vrnitev politike v umazani obliki«. Po etapi pogajanj je s članstvom prišla maščevalna vrnitev politike z vsemi radikalnimi in populističnimi prijemi vred.

Ekstremno polarizirana Madžarska, kjer se je skrajna desnica radikalizirala kakor nikjer, je bila značilen primer. Stranka Fidesz, ki je spet zmagala z dvotretjinsko večino, se je poistovetila z idejo »velike Madžarske« in »izgubljenimi ozemlji«, sem ter tja tudi prevprašuje trianonsko pogodbo. Kot del nekdanjega poraženega habsburškega imperija je z mirovno pogodbo 1920. izgubila več kot dve tretjini državnega teritorija, mnogi Madžari še zdaj objokujejo izgubo ozemlja. Trianon je nacionalna travma, mnogi je niso preboleli. Medtem ko je skrajnodesni Jobbik vsekozi terjal ozemeljsko širitev, močnejšo vojsko in odkrito podpiral revizijo trianonske pogodbe, ima Fidesz bolj kultiviran obraz.

Toda prava novica tokratnih volitev ni Orbanov uspeh – Fidesz je navkljub gladki zmagi navsezadnje dobil 700.000 oziroma osem odstotkov manj glasov kot leta 2010 – temveč velika podpora skrajno desnega Jobbika. Radikalna stranka, znana po antisemitizmu, protiromski retoriki in paravojaškem krilu, je opazno izboljšala rezultat in se pomaknila proti političnemu mainstreamu. Podobno kot skrajna desnica drugod je postala prožnejša, prilagodljivejša, moderna, skoraj trendy. Za čedalje več volivcev je legitimna strankarska opcija, malone normalna. Kot francoska Nacionalna fronta: v času Jean-Marieja Le Pena je veljala za robato, nazadnjaško stranko, s hčerjo Marine je bliže političnemu glavnemu toku. Krčevito si prizadeva, da bi se otresla oznake »skrajna desnica«, mediji ji nasedajo. In vendar je fašistka v pravem pomene besede. Enako kot je Jobbik ekstremistična skupina s koreninami v fašizmu.

In zdaj vemo. Pošlo je tudi upanje, da bi Evropska unija take pojave osamila.